Na deževni strani

odrasli

V drami se prepleta več zgodb, vsako zaznamuje izguba:

Zgodba Simona, ki so ga odpustili in se bori z dolgovi in pomanjkanjem. Da bi prišel do denarja, v prodajalni iz druge roke proda obleke svoje pokojne mame, a ne ve, da je bil v obrobi ene od oblek všit listek s šifro za trezor z vsemi maminimi prihranki.

Hamid, mlad študent arabskega porekla, se zaplete v zvezo z Albo, dekletom brez pigmenta, albinko. Pričakujeta otroka, a Hamidov tradicionalni oče ne odobrava zveze s tujko, zato Hamid takoj po rojstvu otroka vzame mami in z njim odpotuje nazaj domov k očetu, Albi pa rečejo, da je otrok umrl.

Zgodba Lize, ki za preživetje igra violino na cesti, za svojo bedo pa krivi svojo mater, ki je bila zaradi varanja moža depresivna in je naredila samomor.

Gospod David Šarič, ki je prišel na urad za izgubljene stvari, ker je na avtobusu pozabil aktovko s pomembnim arhivskim dokumentom.

Deklica Alica, ki je zbežala od pouka matematike in šla v park, a se je znašla sredi velike plantaže smokev in datljevcev v Aleksandriji. Tam sreča Gnoma, ki trdi, da jo je vseskozi čakal in da ima darove zanjo.

STARČEK: Danes, okrog pol enajstih, vozil sem se z dvojko, sem se usedel ob oknu, dve vrsti za šoferjem, na sedežu za nosečnice in invalide, usedel sem se, ker ni bilo videti ne nosečnice in ne invalida, vsaj jaz nisem nobenega opazil, usedel sem se, pustil torbo ob nogi, bil sem verjetno nekam zamišljen, in ko je pri Nami avtobus ustavil, to je bila moja postaja, sem bil presenečen, da smo tako hitro prišli, sem skočil, na hitro izstopil, nadaljeval pot k Državnemu arhivu in šele ob vhodu sem se spomnil, da sem torbo pustil na avtobusu. Kaj takega se mi še nikoli ni zgodilo. Nikoli v življenju nisem ničesar izgubil. Ver­jemite mi.

USLUŽBENEC: Kdaj je to bilo?

STARČEK: Okrog pol enajstih.

USLUŽBENEC (piše): Številka avtobusa?

STARČEK: Dvojka.

USLUŽBENEC (piše): Mi lahko, prosim, opišete torbo?

STARČEK: Črna, aktovka.

USLUŽBENEC: Usnjena?

STARČEK: Usnjena, usnjena.

USLUŽBENEC: Koliko stara?

STARČEK: Deset, dvanajst let. Dobro ohranjena.

USLUŽBENEC: Način odpiranja?

STARČEK: Prosim?

USLUŽBENEC: Kako se odpira?

STARČEK: Normalno.

USLUŽBENEC: Kako normalno?

STARČEK: Kot vsaka aktovka.

USLUŽBENEC: Ampak kateri model?

STARČEK: Aktovka ima dva kovinska gumba na zgornji strani. Pritisneš na oba gumba in zgornji del aktovke, ki je kot nekakšen pokrov, se dvigne in aktovka je odprta.

USLUŽBENEC: Kako?

STARČEK: Popolnoma normalno, če vam rečem.

USLUŽBENEC: Pokažite.

Starček pokaže.

USLUŽBENEC: Dimenzije?

STARČEK: Prosim?

USLUŽBENEC: Kako velika je vaša aktovka?

STARČEK: Kot navadna aktovka.

USLUŽBENEC: Kako navadna?

STARČEK (z rokami pokaže, kako velika je bila aktovka): Približno takole.

Uslužbenec piše.

USLUŽBENEC: Opišite kovinska gumba.

STARČEK: Prosim?

USLUŽBENEC: Opišite kovinska gumba.

STARČEK: Navadna, kovinska gumba.

USLUŽBENEC: Ampak opišite ju.

STARČEK: Navadna okrogla, ploščata. Zakaj?

USLUŽBENEC: Moram zapisati.

STARČEK: Vse sem vam opisal.

USLUŽBENEC: Ampak potrebujem še opis kovinskih gumbov.

STARČEK: Okrogli, ploščati...

USLUŽBENEC: Kako okrogli, kako ploščati? ...

STARČEK: A se vi delate norca iz mene ali kaj, mladi mož?

USLUŽBENEC: Procedura je takšna gospod.

STARČEK: Če zadeva ne bi bila resna, sploh ne bi prišel sem, fant moj.

USLUŽBENEC: Seveda je resna.

STARČEK: Potem vas lepo prosim, nehajte se delati norca iz mene.

USLUŽBENEC: Saj se ne, niti slučajno ...

STARČEK: V torbi sem imel zelo pomemben dokument. Tako pomem­ben, da morate nemudoma ukrepati in jo čimprej najti.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!

Tekst je dosegljiv v Digitalni knjižnici Slovenije.