Nocturno Poetična drama sedmih žalosti

+ Meščani

Liki so pravzaprav le podobe.

odrasli

Nocturno je mesto, ki se je znašlo na robu. Meščani se v obupu selijo stran, si jemljejo življenje, zapadajo v depresijo in blaznost. Po županovi napovedi nekega dne v mesto prispe Nal, ki naj bi jih odrešil in mesto povzdignil do tistega, kar je bilo nekoč. Nal po začetni negotovosti začne raziskovati mesto in spoznavati njegove prebivalce, vendar že kmalu spozna, da je ujet in bo za vedno ostal nekje med resničnim in sanjskim svetom, med življenjem in smrtjo.

NAL: Si kdaj slišal za sanje? Tam sem bil nazadnje srečen.

URBANI BLAZNEŽ: Sanje ne obstajajo. Izmislili so si jih.

NAL: Kdo? Kaj se pa potem zgodi ko spimo?

URBANI BLAZNEŽ: Živimo drugo življenje. Oni.

NAL_ Ampak to drugo življenje ni resnično.

URBANI BLAZNEŽ: Kako veš?

NAL: Ker si ga sami izmislimo. Takšnega, kot je nam všeč.

URBANI BLAZNEŽ: Kaj pa nočne more?

NAL: Kdaj moramo tudi trpeti. Tako kot v resničnem življenju.

URBANI BLAZNEŽ: Zakaj torej ni resnično? Zakaj temu praviš sanje? Ta beseda nič ne pomeni. Izmislili so si jo.

NAL: Kdo?

URBANI BLAZNEŽ: Oni.

NAL: Oni, oni, oni. Kdo vendar?

URBANI BLAZNEŽ: Tisti, ki so nas zaprli v kletko. Tisti, ki so nam dali življenje. Tisti, ki so nam odvzeli pravega. Tisti, ki nas silijo, da se zbudimo. Pravijo, da bomo spali, ko bomo mrtvi. Pravijo, da kdor živi v sanjah, nikoli ne umre. Vzeli so nam večnost.

NAL: In zdaj opazujemo svoje življenje.

URBANI BLAZNEŽ: Opazujemo ga za le ta kratek čas, ko ne jemo, pijemo, serjemo in se razmnožujemo.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!