Vile v Sloveniji
min 4 (4 ženske, 0 moških), max (10 žensk in 10 moških)
odrasli
Vile v Sloveniji so sodobno dramsko besedilo, ki izrisuje čas in kontekst generacije, ki se je rodila, odraščala in začela delati v neoliberalizmu. Je besedilo generacije, ki ji je bilo obljubljeno, da je vse mogoče ter je bila hkrati pahnjena v realnost, v kateri se zdi, da je zmeraj vsega preveč in da nikoli ničesar ni dovolj. Je besedilo, ki skozi svojo pisavo uprizarja sebe, svojo telesnost, svojo bolečino, svojo domišljijo in izrisuje fantazijsko-dokumentarni svet družbe, ki ji vladajo magične vile. Besedilo Vile v Sloveniji se osredotoča na vprašanje sramu skozi pripoved štirih likov mladih žensk, ki se soočajo z izkušnjami zlorabe, bolezni in osamljenosti v času prekarnosti, gentrifikacije in družbene nesigurnosti. Intimne zgodbe posameznic razpirajo vpogled v globoko zakoreninjenost moči patriarhata, ki se manifestira tako v osebnih odnosih, kot seksizmu in spolni zlorabi, predvsem pa v prekarizaciji ter javnemu zdravstvu. Skozi intimne izkušnje posameznic in njihovih zgodb, skozi poezijo in domišljijo, vstopimo v svet neumorne bolečine in hkratne neizprosne neustrašnosti. Kljub ujetosti v neskončno zanko hiperproduktivne sedanjosti in nepredstavljive prihodnosti, besedilo kljubovalno izrisuje prakso premagovanja mikrofašističnega nasilja. Nasilja, ki se od privatizacije javnega prostora in socialnih dobrin, razteza v birokratizirano seksistično nasilje javnih ustanov ter nenazadnje v neposredno nasilje nad ženskimi telesi. Zgodbe posameznic povezujejo nevidne aktivistične vile, ki preko borbe za obstoj avtonomnega prostora lokalne skupnosti, izrisujejo požrešnost kapitalizma in neizprosnost korupcije. Besedilo skozi pripoved treh različnih medsebojno prepletenih likov, razpira solidarnost kot sredstvo opolnomočenja in poguma ter kot najbolj radikalno in daljnosežno gesto v sodobnem svetu.
Na dan, ko sem se rodila,
smo imeli Emono
in tolarje.
Na dan, ko sem se rodila,
so živeli;
Kino Mojca,
Kino Triglav,
Rog,
Plečnikov stadion,
Respect,
Belle Vie,
Skalca,
Katastrofa,
Fun Factory,
Inbox,
Valentino,
SubSub,
Bolivar,
Bacchus,
Galerija Bar Trenutek,
Fabrka,
Moby Dick,
Jean Bar,
Skelet,
Ritem mladosti,
Žur z razlogom,
KMŠ,
Trnfest.
Na dan, ko sem se rodila,
so po Prešercu drveli avtobusi.
Na dan, ko sem se rodila,
smo živeli v času, v katerem se stvari,
ki so se pokvarile, niso popravljale več
temveč nadomestile z novimi.
Na dan, ko sem se rodila,
me nihče ni pripravil na dejstvo,
da bom morala igrati igro
sramu,
nasilja,
seksizma,
zlorabe,
izgorelosti,
tesnobe,
depresije,
endometrioze,
prekarstva
in gentrifikacije.
Na dan, ko sem se rodila,
še nisem vedela, da se bom v tej igri morala boriti.
Na dan, ko sem se rodila,
sem se odločila to igro igrati z umetnostjo.
Na dan, ko sem se rodila,
sem se začela igrat vile.
Da sem jaz vila.
Samo, da nisem jaz.
Vedno sem si želela,
da bi se en dan lahko samo zbudila in bila nekdo drug.
Kdor koli hočem.
Kot igrica,
v kateri se sam odločiš, katero vlogo boš igral.
Ker vsi igramo.
Ker v življenju je treba igrati,
drugače ne moreš preživeti.
Predvsem sem si vedno želela živeti v svetu,
ki bi bil točno takšen,
kot bi si jaz želela, da je.
Takšen, kot sem si ga jaz zamislila.
Takšen, kjer veljajo moja pravila.
Takšen, kjer mi nihče ne more govoriti, kaj je prav in kaj narobe.
Takšen, kjer bi jaz lahko bila nekdo drug.
Samo, da nisem jaz.
Takšen, kjer bi lahko bila ... Superherojka.
Takšen, kjer bi lahko bila ... Neustrašna.
Takšen, kjer bi lahko bila ... Nepremagljiva.
Takšen, kjer bi lahko bila ... Vila.
Takšen, kjer bi lahko bila ... Deroča reka.
Takšen, kjer bi lahko bila ... Potonika.
Takšen, kjer bi lahko bila ... Stroj.
Takšen, kjer bi lahko bila ... Japonska bojevnica.
Takšen, kjer bi lahko bila ... Prižgana petarda.
Takšen, kjer bi lahko bila ... Gozdna nimfa.
Takšen, kjer bi lahko bila ... Vila.
Takšen, kjer bi lahko bila ...
To ni dejstvo. To je fikcija.
Bila bi ... zemljišče.
Zemljišče ob reki.
Nekega dne bi me kupil nek gospod in na meni zgradil majhno pritlično stavbo za strojenje kož.
Nekaj let kasneje bi mi skupaj s sinovi prizidal še eno nadstropje za usnjarsko delavnico.
In potem bi bila ... usnjarska tovarna.
In potem bi me dvajset let kasneje kupil nek drug gospod, ki bi me obnovil in moderniziral.
Obdal bi me z zidom in poleg mene zgradil še eno lepo stanovanjsko vilo.
Razširil bi moje proizvodne prostore s pritličnim prizidkom ob reki
in začel izdelavo in dobavo izdelkov za vojsko in mornarico po Evropi.
Ta drugi gospod bi z mano uspešno posloval,
vse dokler ne bi bankrotiral in me prodal nekemu tretjemu gospodu – lastniku neke usnjarne.
In potem bi me čez nekaj časa v svoje roke vzela država,
me razlastila, podržavila in preuredila.
In potem bi bila ... tovarna koles.
In bi skoraj štirideset let uspešno proizvajala kolesa,
s katerimi bi se vozili vsi, prav vsi v mestu.
Vse dokler me neki gospodje, ki bi me vodili,
zaradi logističnih stroškov, ne bi opustili.
In potem bi bila ... malo bi se spočila in samevala.
In potem bi mi postalo dolgčas.
In bi čakala in čakala.
To je dejstvo. To ni fikcija.
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!