Sestanek

odrasli

Moderna kratka drama, melodična in čustvena dramska kompozicija, sodobna dramska oblika; v tem besedilu je izpostavljen glavni dogodek, ki je zakrit, zgodi se v zaodrju, in opozarja na enakost ter enakopravnost posameznikov ne glede na njihov spol ali katerokoli drugo značilnost ali življenjsko okoliščino; in v korporaciji se vse to skrije pred očmi zaposlenih, ker bi sicer bilo ogroženo delovanje podjetja in predvsem dobički vodstva podjetja; drama opozarja na to, da je etika nujna za katerikoli posel in da morajo biti človekove pravice in svoboščine spoštovane povsod, tudi v podjetju, saj ljudje niso le številke – brez ljudi podjetij sploh ne bi bilo.

MATJAŽ: To (s kazalcem udarja po mizi), to so resne obtožbe. Jaz mislim, da jih moramo jemati z vso resnostjo in pokazati, da smo odgovorno podjetje.

NADIR: Se strinjam. Rasizem in diskriminacija nimata nobenega mesta pri nas. (Krili z rokami) Nobenega! Jaz tega ne bom toleriral.

VASJA: Ma, dajte no. Kakšen rasizem in diskriminacija! Pa saj smo vendar prvi v državi vzpostavili IT center za pomoč uporabnikom v Indiji. Vsak IT ticket gre v Bangalore. In tam lepo nek Singh to rešuje. Torej podpiramo raznolikost!

SONJA: Bravo, Vasko! Jaz bom rekla takole. Res ni treba reagirati na vsako pritoževanje. Zaradi plač so ves čas pritožbe, pa se nihče ne premakne zaradi tega, kajne Tim in Nadir? Pa zaradi stiskanja pri stroških za reprezentanco tudi ne skačemo na trepalnice? Ali pa zaradi starih pisalnih miz, na katerih se je marsikomu strgalo oblačilo? Zdaj pa delamo dramo zaradi nekih nepreverjenih podatkov?!

PETER: Pa kaj se gremo sedaj? To se dogaja povsod, ves čas. Najprej so bili čefurji, potem je to postalo moderno, smo imeli posvojitve gejev in lezbijk, danes pa imamo vprašanje spolne identitete. Mene odslej naslavljajte z oní. They. Ja, tako se identificiram od tega trenutka dalje. (Nastji) Evo! Nastja, naj gre to na zapisnik, prosim.

Sonja se krohota. Ostalo bolščijo v Petra. Nastja vneto piše v beležnico. Sonja se umirja z dihanjem.

NADIR: Če vsi to počnejo, še ne pomeni, da je prav. Saj smo ljudje, ne živali. Civilizacija obstaja z razlogom.

PETER: … je povedal modrec iz Vzhoda…

MATJAŽ: Nadir ima prav. In če od koga, se lahko učimo od njega. On ima izkušnje od vsepovsod, kako je živeti z rasizmom. A ni tako? Tim?

TIM prikima, zamišljen je.

SONJA: Dobro, ne pretiravajmo. Jaz preživim na terenu več kot polovico delovnega časa. Po vseh enotah sem redno prisotna in govorim z ljudmi. Nikjer nobenih pritožb. Ljudje so zadovoljni. Kakšne obtožbe o rasizmu, o diskriminaciji? Od kod? Kje? To ni logično, res ni logično. Kolegi, moramo biti razumski. Ne moremo iz ene uboge ankete o organizacijski kulturi kar slepo verjeti vsemu. Da delamo nezakonito, a potem temu tudi verjamemo?

MATJAŽ (govori zelo počasi): Tim vedno ponavlja, naj spodbujajmo ljudi, da povejo za nepravilnosti, ki so jih opazili v podjetju. Če spregovorijo, smo dolžni to preiskati in odpraviti. Kar gre čez moje roke, je zakonito. Absolutno pa želim vedeti, če kje nismo skladni z zakonom.

TIM: Jaz tudi. Razmišljam o zunanji reviziji.

PETER (z naveličanim glasom): Še tega se nam manjka. Mi ne bomo preživeli niti enega kvartala brez prodaje, niti enega kvartala. Dajte se zresnit, lepo vas prosim. Ne smemo kar nasest nekim komenarjem iz Sonjine ankete o zadovoljstvu zaposlenih. Osredotočimo se na posel, lepo prosim. Zato smo plačani in zato smo tukaj. Tim, lepo prosim, naredi red.

TIM: Dovolj je bilo. Moram razmisliti. Pustimo tole temo ob strani in se vrnimo kasneje k tej njej. Nadir, nas brifiraš, prosim?

NADIR: Ja, šef.

TIM: V bistvu, ne. Oprosti, Nadir. Finance so zdrave, si rekel, ane?

NADIR: Drži. Brez posebnosti.

TIM: Če sem se kaj naučil v svoji karieri po različnih korporacijah, je to naslednje. Vse je igra. Brez hinavščine ne prilezeš nikamor. Če nisi pohlepen, nimaš ničesar. Če si pošten, najebeš. Če nisi prilagodljiv, te hitro prenesejo naokoli. Jaz sem imel včeraj izredno sejo nadzornega sveta. In - - -

PETER (prekipelo mu je): IN? No, izusti že…

VASJA: Pa saj ne rabiš biti modrec, da ugotoviš … da moramo zategnit pasove. A ni tako, Tim?

TIM: Ja. Žal. Zmanjšati se moramo za dvajset odstotkov. Zahteva največjega delničarja. Nismo dovolj konkurenčni zanje.

Ostali se odzivajo s kletvicami, nejevoljo, neodobravanjem.

TIM (vstane in se nasloni z rokami na mizo): In danes se ne mislim pogovarjati o tem. Vam povem, zakaj? Jaz sem odraščal v običajni družini. Predmestni otrok, cele dneve po šoli sem preživel na igrišču. In naredil sem svoj delež oslarij. Kot mali sem ukradel fotru 5 tisočakov dinarjev iz žepa njegove delovne obleke. Bilo je tako veliko denarja, da sem z njimi kupil eno liziko, preostanek pa kazal sošolcem v garderobi. Hvalil sem se, da imam bogatega strica v Nemčiji, ki mi vsak mesec pošilja žepnino. Da nisem reven, ker se pišem na -ič. Da sem nekaj vreden, kljub temu, da so vsi vedeli, da smo čefurji. Sosed me je vsak dan ustavljal, ko sem šel mimo vrat in me zmerjal s ciganom. Pa se na to nisem smel niti odzvati. Lepa beseda lepo mesto najde. Mi smo bili pacifisti. Vedno! No. Fotr je hitro ugotovil, kaj se je zgodilo, in sem še isti večer imel zaslišanje pred staršema. Zame je bila to najhujša nočna mora. Morala zgodbe je bila, da sem prvič in zadnjič pomislil na kaj takega. Nepoštenost se ne splača. Karkoli bomo naredili, da dosežemo zahteve delničarjev, bomo naredili pošteno. To je vrednota, ki jo obljubljamo svojim zaposlenim in strankam. Jasno?

SONJA: Ohoho, Tim! (Ploska) Fino si zastavil tole. Sedaj bomo pa kar psihološko delavnico izvajali, ali kako?

TIM: Ja, če je to potrebno, da pridemo stvarem do dna… jaz ničesar ne skrivam.

SONJA: Zanimivo, res zanimivo …

Nastja pride na oder, in nihče sploh ni opazil, da je odšla.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!