Tistega dne je sonce zašlo

odrasli

Moderna kratka drama, v kateri je najpomembnejša naloga posameznika najti smisel svojega življenja. To postane izjemnega pomena tistega dne, ko sonce zaide za vselej in človek išče luč svojega življenja v popolni temi tega sveta.

LJUBO: Dober dan, gospa. Je kr lep dan za sprehod, ne?

GOSPA (ljubeznivo): Dober dan tudi vam. Res je lepo vreme danes, perfektno za sprehajanje. 

LJUBO (pomigne proti psu): Ščene je vaše? 

GOSPA: O, ne, sosedin je. Zbolela je in nima drugega, ki bi ga peljal na zrak. 

MARKO: To je pa lepo, gospa. Meni pravjo moji otroci, da dons sosedov sploh ne puznajo. Sem prašu, kdo te potem reš, ko te kap zadane al pa k delaš samomor. Pa nism dubu odgovora.

LJUBO: Kdo te reš? Ja, rešilc, prjatu.

GOSPA: Veste, da še nisem pomislila na kaj takega. Kdo bi res prišel na pomoč, če se nihče ne zmeni za sočloveka, ki živi le streljaj od tebe? Hrščen duš! Kam smo prišli…

LJUBO: Masta prou. Sej mene tud nben več ne pozdravla. Pol jih sploh ne poznam. Sam staroselci se pogovarjamo med sabo. Sm enkrat enga prašu, enga japija iz drugega nadstropja pr nas, kako mu je ime, ker nism biu čist prepričan, a res žvi pr nas al ne, pa me je napizdiu, če sem policaj, da ga hočm legitimerat. Da naj se zase brigam, mi je zabrusu. Proklet japi.

MARKO: Ja, kar si pa mislu, da greš take sprašvat. To je moderen svet, ti si pa res čist za luno. 

GOSPA: Tukaj se pa res ne morem strinjati z vami. Saj smo vendarle humana družba. Dolžnost vsakega od nas je poskrbeti za sočloveka, ki je v stiski. In takrat res ni pomembno, ali je naš sovražnik ali prijatelj, črn ali rumen, star ali mlad, reven ali bogat. Vsak človek si zasluži pomoč, ne da bi posebej prosil zanjo!

MARKO: Ja, sej to se strinjamo, ampak realnost je pa mal drgačna, guspa.

LJUBO: V realnosti je tko. Folk gre mimo, al pa še slikajo al snemajo, pa pol to objavjo na netu, da bojo mel veliko gledanost. Tko da jebeš humanost, človeštvo je res v hudi buli.

MARKO: Dons rečejo, da morš met velik lajkov. Tko k filmske zvezde, k od tega služjo.

LJUBO: Pa tud politiki pa fuzbalerji in tko naprej. Če si polajkan, pol obstajaš, če nisi polajkan, te ni. Tko dons je. Jst na primer za svet sploh ne obstajam. Sm tko k una kasta v Indiji, k včasih sploh ni obstajala.

GOSPA (sklene svoje krhke roke v indijski pozdrav ‘namaste’): No, Indija je danes moderna država s sodobnim družbenim sistemom, ki prepoveduje sistem kast. Je pa res, da pravzaprav nedotakljivi ali Daliti še danes obstajajo, ker se njihov položaj ni prav nič spremenil. Še vedno živijo na vzhodnem delu mest, v hudem pomanjkanju, ampak saj človek iz takega položaja sploh ne more izstopit. Potruditi se mora, da si bo lepo postlal. Da bo cenil življenje. Slišala sem, da je človek ličinka, ki se mora konec življenja razviti v metulja. To je naša pot, torej. Naš cilj je postati metulj. Zato pa moramo biti humani. Brez humanosti smo kot stvari, ne obstajamo v duhovnem smislu, smo le roboti.

MARKO: Zelo filozofsko, saj brez kakšnega višjega cilja v hudi revščini in pomanjkanju človek res težko preživi. Glede na to, da v indijski kravi živi 33 milijonov bogov, bi blo težko prežvet brez globoke vere, ane.

LJUBO: Ob tolk miljonih bogov sploh ne veš, koga prosš za pomoč, a ni tko?

GOSPA: To sploh ni pomembno. Človek mora doseči notranji mir in se imeti rad, da bi lahko drugim pomagal. To pa ni mogoče, če se ukvarjaš z nepomembnimi zadevami v življenju.

LJUBO: Evo, tuki se pa strinjava. Js mislem, da to čist drži. Treba se je ukvarjat s samim seboj. Ampak vrjetn se strinjate z mano, da se ne morš ukvarjat s samim sabo tko k je nastavljen današn digitalni svet. Če sm sam s sabo po telefonu, pa na internetu visim cele dneve, ane, to me ne bo prpelal do spoznanj.

MARKO: Ja, gotov da ne. Kaj pa teb ni jasn? Sej ni nč drgač kokr je že skoz. Lej, greš u prazno cerku pa meditiraš. Mislm, tko se reče. Iščš notranji mer.

LJUBO: Kot da si ti kdaj to počeu! Jst u cerku ne hodm že od malih nog. Itak sem ceu lajf delu pa delu za familjo, da smo bli preskrbleni. Sej veš, sej sva večino let prežvela skup na kolenih in polagala parkete folku. No, in takrat sm pa js mediteru.

GOSPA: Ojoj, zdaj vem, od kod ste mi znani. Ja, bog se me usmili, kje sem izgubila spomin! Seveda, to ste vi. Oba sta bila pri nas. Kako sem vam verjetno zagrenila življenje! Kako sem bila natančna.

LJUBO: Ja, gospa? Jaz se vas ne spomnim. Povejte, kaj smo delali. Navadno se spomnim po ulici, stanovanju, tipu parketa.

GOSPA: Ja, tu blizu, blok poleg sodišča, peto nadstropje, meščansko stanovanje. Z možem sva vas prosila, da iz afriškega lesa, ki sva ga pripeljala iz Gane, sestavite mozaik v obliki lotusa. Se spomnite?

LJUBO: Jej, jej, sedaj se vas spomnim. Madona ste se pa postarala!

MARKO: Ni tako mislil, oprostite.

GOSPA (malce jezna, ampak ji je predvsem zelo nerodno): Že v redu. No, kako jez vašim spominom, gospod Ljubo?

LJUBO: Ja, res ste bla pa hudo natančna. Pa skoz ste nama gledal pod roke. Poletje je blo, nobenega prezračevanja ni blo, vsa okan sva mela odprta, vi ste nama pa pridigala, da kaj bojo sosedje rekl, ker sva tako glasna. Midva sva morala pa polagat, žagat, brusit, na roko pilit vaše lotusove cvetove. Madona, to je bil pa bolj zafrknjen deu kot tist na vladi. Ane, prjatu?

MARKO: Se čist strinjam. Zajeban. Ampak na konc sta bla tko zadovoljna, da sta naja priporočila najboljšim strankam v mestu. Sicer noben ni plaču dvojno kokr vidva, ker bogataši so bli zmer škrti, hujš k ribnčani pa bohinci, ampak vam, gospa, vam pa vsa čast.

GOSPA: Še danes sem vam hvaležna, stanovanje brez tega ne bi bilo nikdar dokončano. In parket je še danes videti kot nov! A še vedno delata?žLJUBO: Ah, kje pa. Oba sva upokojenca. Saj vidite, da imava ves čas na tem svetu. Prjatu opazuje srake, jaz pa obnavljam stare ure, to počneva za hobi. Preostalo pa bluziva. Nisva čist tipična upokojenca, k nimajo nobenga cajta. Midva ga mava, sam ga izkoristva za taprave stvari.

GOSPA: Meni, odkar mi je mož umrl, ostaja tudi veliko časa. Vsako jutro posedim uro ali dve v kavarni, kamor vse odkar živimo v mestu, zahajam vsak dan. Nekaj nas je, ki smo redni gosti. Malo poklepetamo o tem in onem, potem pa se razkropimo po vseh vetrovih. Ohranjamo stik, človek je socialno bitje, mora se družiti, mora se pogovarjati, kam pa bi sicer prišli. Nekaj človeške topline, to je vse, kar potrebuje človek. Tako kot potrebuješ čas s samim seboj, svoj prostor, kamor se lahko zatečeš, ko ti je hudo, tako hudo potrebujemo tudi sočloveka ob sebi, v dobrem in slabem. Lahko je to prijatelj, znanec, pomembno je le, da nam želi dobro.

MARKO: To je modrost živlenja. To je to, guspa.

LJUBO: Ja, to ste res lepo povedala. Sej velke skrivnosti življejna res ni.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!