Tjaša Mislej    

Naše skladišče

Leto nastanka: 2018
EVELIN: Ona mora vedno nekaj zakomplicirat! Jaz sem na vrsti. Jaz sem Evelin in delam v skladišču. Ampak to samo začasno, dokler ne najdem boljšega, seveda. VERA: Naj sanja, punči. Ampak veste, kako gre … Sanja svinja kukuruz!
Število vlog: 5–9 (5 ž, 1–4 m)
drama, tragikomedija
aktualna družbena slika sveta, mali ljudje, medčloveški odnosi

V skladišču megamarketa delajo štiri delavke in iz ure v uro, ki iz dneva v dan in iz tedna v teden na police zlagajo novo blago. V skladišču pravzaprav živijo, saj lahko odidejo domov samo ob nedeljah, seveda če se ne zgodi kaj nepredvidenega. Vsaka od delavk sanja o drugačnem, boljšem življenju, prepričane so, da je trenutna situacija le začasna. Čeprav se v nekem trenutku med njimi zbudi želja po uporu, ta že kmalu spet zamre, in kolesje kapitalističnega sveta, ki temelji na izkoriščanju ljudi, se vrti naprej.

IZ UTEMELJITVE NAGRADE SLAVKA GRUMA: Štiri ženske delajo v skladišču ogromne trgovine. Pogovarjajo se o delu in še več o drugem: vsaka ima svojo zgodbo, svoje sreče in nesreče, svoje upe in strahove. Bojijo se, da ne pride šefica in jih zaloti pri bogvekakšni delovni nedisciplini; ali da s seboj pripelje celo direktorja, ki zna govoriti le o optimizaciji, kar je druga beseda za odpuščanje. Skratka, socialna drama. Samo da je v resnici smešna. Potemtakem komedija? Pravzaprav res, mogoče celo farsa, le da je v bistvu žalostna. Realistična? Dovolj, da je absurdna. Iz našega okolja in časa? Iz našega, čeprav je tako rekoč utopija. In sicer bolj negativna, distopija, kot se dandanes reče po amerikansko. Takšna, ki je tik za vogalom: ali bo vsak čas napočila ali je pravkar prehitela, minila in že postala preteklost. Svet je sama zaprta škatla: skladišče je zaprta škatla, v kateri je neznansko število manjših škatel, ki vsebujejo različne stvari, od fižola do ... Ena od njih, a posebna, je magična škatla, televizor, ki je hkrati znotraj in zunaj. (Tudi če bi bil oni drugi okvir, ki se imenuje monitor, nadzornik, ne bi bilo nič drugače.) In pravzaprav je tudi oder še ena taka škatla, ki je hkrati notri in okrog. Kakšen je človek, ki živi in preživi v takem svetu? Najbrž mora biti naiven. Točneje, tako kot vojak v svetu vojne: naiven ali pa pokvarjen. Naiven človek je nekaj, naivno upodobljen človek pa nekaj drugega. Nekaj drugega, že res, a ve se, da mora biti dramski pisec svojim osebam blizu, od sebe pa stopiti korak stran (pogosto pozabljeno v svetu, kjer se iz vseh zvočnikov razlega in z ekranov migeta jaz). Mora biti, skratka, čuteči pripovedovalec, kot ga imenuje nedavna Nobelova nagrajenka. A koliko sme tak pripovedovalec biti pametnejši in večveden od svojih upovedencev? To vprašanje je tu odprto, dovolj je še priložnosti, da, kot pravi Beckett, poskusimo znova in propademo bolje. Včasih v skladišče zatava kakšen kupec. Tudi kakšen, ki si želi kupiti, kar ni naprodaj, in to plača z ... ne prehitevajmo. Včasih pride novinar, ki bi rad svoje občinstvo osrečil in ogorčil z zgodbo iz resničnega življenja, vendar mu življenje naših delavk ni dovolj resnično. Kako bi tudi bilo? Ko pa je življenje v škatli. 

SUZI: Zvonec!

EVELIN: Jebemti zvonec. Komu še zvoni?

VERA: A bi nehala preklinjat? Če bi te naš ata slišal, bi ti jezik z milom zdrgnil.

SUZI: Vsi grejo lahko domov, razen nas …

EVELIN: Ni fer!

SUZI: Me pa tule zakopane. Ni fer.

EVELIN: Sem že jaz povedala, da ni fer. Pač lajf ni fer!

MARIA: Lajf je pač lajf. Njega nič ne zanima, ali je neki fer ali ni.

EVELIN: Ni fer! Me smo pa budale, ki vedno najebemo.

SUZI: Jaz imam vsega poln kufer! Domov grem.

VERA: Nikamer ne greš!

SUZI: O, Jezus …

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!