Naše skladišče

Nagrada Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo

Štiri ženske delajo v skladišču ogromne trgovine. Pogovarjajo se o delu in še več o drugem: vsaka ima svojo zgodbo, svoje sreče in nesreče, svoje upe in strahove. Bojijo se, da ne pride šefica in jih zaloti pri bogvekakšni delovni nedisciplini; ali da s seboj pripelje celo direktorja, ki zna govoriti le o optimizaciji, kar je druga beseda za odpuščanje. Skratka, socialna drama. Samo da je v resnici smešna. Potemtakem komedija? Pravzaprav res, mogoče celo farsa, le da je v bistvu žalostna. Realistična? Dovolj, da je absurdna. Iz našega okolja in časa? Iz našega, čeprav je tako rekoč utopija. In sicer bolj negativna, distopija, kot se dandanes reče po amerikansko. Takšna, ki je tik za vogalom: ali bo vsak čas napočila ali je pravkar prehitela, minila in že postala preteklost. Svet je sama zaprta škatla: skladišče je zaprta škatla, v kateri je neznansko število manjših škatel, ki vsebujejo različne stvari, od fižola do ... Ena od njih, a posebna, je magična škatla, televizor, ki je hkrati znotraj in zunaj. (Tudi če bi bil oni drugi okvir, ki se imenuje monitor, nadzornik, ne bi bilo nič drugače.) In pravzaprav je tudi oder še ena taka škatla, ki je hkrati notri in okrog. Kakšen je človek, ki živi in preživi v takem svetu? Najbrž mora biti naiven. Točneje, tako kot vojak v svetu vojne: naiven ali pa pokvarjen. Naiven človek je nekaj, naivno upodobljen človek pa nekaj drugega. Nekaj drugega, že res, a ve se, da mora biti dramski pisec svojim osebam blizu, od sebe pa stopiti korak stran (pogosto pozabljeno v svetu, kjer se iz vseh zvočnikov razlega in z ekranov migeta jaz). Mora biti, skratka, čuteči pripovedovalec, kot ga imenuje nedavna Nobelova nagrajenka. A koliko sme tak pripovedovalec biti pametnejši in večveden od svojih upovedencev? To vprašanje je tu odprto, dovolj je še priložnosti, da, kot pravi Beckett, poskusimo znova in propademo bolje. Včasih v skladišče zatava kakšen kupec. Tudi kakšen, ki si želi kupiti, kar ni naprodaj, in to plača z ... ne prehitevajmo. Včasih pride novinar, ki bi rad svoje občinstvo osrečil in ogorčil z zgodbo iz resničnega življenja, vendar mu življenje naših delavk ni dovolj resnično. Kako bi tudi bilo? Ko pa je življenje v škatli.

Skladišče (bralna uprizoritev)

Festival Vzkrik!, 2018

Naše skladišče

Prešernovo gledališče Kranj, 2020

Divja obrt dramatike

"Tekst je izpisan na sijajen način: karakterizacija likov je odlično izpeljana s tem, da ima vsak od njih individualno govorico in specifičen potek misli ter lasten pogled na isto dogajanje. Besedilo je večplastno: pred nami se razkrije »dialoškost«, kakršna naj bi obstajala v umetnosti, tj. soočenje različnih svetov, ki ga v drami potrese rahla ironija. Gre za tematsko razgiban tekst, ki učinkovito vplete denimo temi o ženski v družbi in o poceni medijih kot anesteziji za družbene premike. Drama je izjemno dinamična, dialogi na odru kar žuborijo in so zelo prepričljivi, veristični. "

Grumova nagrada: Med nominiranci prevlada dramates

"Naše skladišče Tjaše Mislej je včasih komična, drugič žalostna, tretjič absurda in utopije polna socialna drama o štirih ženskah, ki srečo, strahove in upe delijo v skladišču ogromne trgovine, kjer delajo, in kjer so včasih skrita pričakovanja vsega sveta."

Our Warehouse