Matej Pollick    

Manifest človeštva

Leto nastanka: 2016
Moderna kratka drama, ki obravnava absurdnost današnjega sveta majhnega človeka in raziskuje smiselnost obstoja človeške duše v materialnosti modernega življenja.
Število vlog: 3–6 (1–2 ž, 2–4 m)
drama, melodična in čustvena dramska kompozicija, fragmentarni dialogi
socialna in kulturna kritika družbe, usoda, sarkazem

PRIPOVEDOVALEC (guga se na vrvi za plezanje v višino, na prvem vozlu):

Razsodnik se je odločil, da bo izprijenost človeškega nravi izrodil do absurda.

Odločil se je, da bo izbrane med ljudmi dvignil na višjo duhovno raven in opazoval razmišljanje ljudi. Dokler mu ne bo postalo dolgčas. Tok časa je vselej dolgočasna stvar. Vrhovni razsodnik se je moral naučiti potrpežljivosti, ki pa nikdar ni postala njegova vrlina.

(Oder se zatemni za nekaj sekund. Nato glasba).

PRIPOVEDOVALEC (guga se na vrvi za plezanje v višino, na prvem vozlu):

Mila se je zbudila sredi noči, preznojena. Ura je bila petnajst čez peto, zunaj je pihal islandski veter in ko je na vzglavniku obrnila pogled proti oknu, je videla zamrznjena okna. Bogokletni mraz, je bentila. In takrat jo je nenadoma spreletel čudno topel občutek, prav ob srcu jo je zaščemelo in v glavi so se ji začele pojavljati podobe njene pokojne babice, kot bi ji mahala iz oddaljenega botaničnega vrta, v katerem so bila vsa drevesa večkrat višja kot je bila Mila vajena, v katerem so rože pele partizanske pesmi in v katerem so tlakovci tleskali z jeziki v ritmu srčnega utripa 70-letnega starčka, ki je prehodil 129 stopnic, na 130 pa omagal.

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!