Matej Pollick    

Tistega dne je sonce zašlo

Leto nastanka: 2019
"Kako preprosto je lahko življenje. In ko sonce zaide, za vedno, postane človeku povsem jasno, da je treba iti s trebuhom za soncem. Kjer je sonce, tam je življenje."
socialna in kulturna kritika družbe, usoda, sarkazem, eksistenca

Ljubo in Marko, preprosta upokojenca, sta posrkala vso pamet tega sveta in kot moško poosebljenje Afre in Tarbule spremljata življenje mimoidočih ter nudita svoj pogled na drugačnost vseh ljudi, ki jih srečujeta v svojem parku. Nekega dne pa sonce zaide. In takrat mora človek tja, kjer je sonce. V temi se človeku še zmeša!

MOŠKI: Vprašali ste me, kaj imam v kovčku. Zanimalo vas je pa izključno zato, ker sem to opredelil kot svoje življenje. Če sklepate po velikosti mojega kovčka, bi lahko sklepali, da je moje življenje bolj majhno. Tu ste se zmotili. Moje življenje je bogato in polno lepih in slabih stvari. Velika večina teh dogodkov je v mojem spominu, zato ne potrebujem veliko reči, da bi se zavedal, kako bogato je lahko življenje, če se mu le prepustiš. 

MARKO: In kuga boš zdej s tem kufrom? Mislm, kam jo boš mahnu z njim? 

LJUBO: Ma kašn neumn uprašane! Stari, s trebuhom za kruhom gre, an? 

MOŠKI: Prav imate. Grem za soncem. Kjer je sonce, tam je življenje. V temi se človeku lahko zmeša. Človek mora imeti cilj v življenju. Jaz sem se odločil za luč. 

MARKO: Luč? Kakšno luč, kršenduš? 

MOŠKI: Metaforično govorim. Odločil sem se, da bom poiskal novo življenje. Tako dolgo bom iskal sonce, da ga bom našel. Kjer je sonce, tam je življenje. 

LJUBO: In greste kr za nosam? 

 MOŠKI: No, odprl sem zemljevid in se pozanimal, do kam seže sončni mrk. Če se je planet nehal vrteti, to še ne pomeni, da smo ljudje prenehali obstajati. Jaz mislim, da je to lekcija, ki smo si jo kot človeštvo zaslužili. 

LJUBO: Kašno lekcijo? Sej nismo nobenmu nč nardil. A ni tko, Mare? 

MARKO: Ma, tuki se ne bi lih tkole strinju. Če sam pugledaš, kok stvari je šlo v zadnem cajtu narobe. Mel smo hude poplave po svetu, pa kr naprej mamo potrese, pa izbruhe vulkanov k so bli desetletja mirni. Pol mamo skoz neke čudne letne cajte. Spomn se prejšne zime. Mrzlo k marija. Poletje vroče k pes. Komi smo pregural, sploh tastari. Nč čudnga, da se nam je to zgodl. 

LJUBO: Ja, vidš, to pa nism pomislu… 

MOŠKI: Migracije se že dogajajo. Ljudje so se začeli premikati s celine proti afriški celini. Na južni polobli imajo sonce. Le tam ga imajo. 

LJUBO: Marija, v Afriko? Tja med domorodce? Pa saj tam ni nikol dežja! 

MARKO: Stari moj, ti si zgubu smisel za bistvo. A se ti sploh zavedaš, da če gremo na južno poloblo, ni treba, da gremo lih v Afriko. Lah gremo v Južno Ameriko, na primer, al pa v Avstralijo. 

LJUBO: To se pa fino sliš. A pa mislš, da bojo kr vsacga not spustl? 

MARKO: Guspod, kva vi praute? 

GOSPOD: Jaz sem spakiral kovček, ki ga nosim s seboj. Moje celo življenje je v tem kovčku. In v meni, seveda. (Pokaže na glavo.) Torej je nepomembno, kam grem. Vedno bom sam s seboj. Človek je zelo prilagodljiv. Naše telo se lahko prilagodi ekstremnim razmeram … (Kakor da premišljuje, kako bi jima povedal, kaj se mu zdi res pomembno. Hodi gor in dol ter se boža po bradi).