Čas je krenil svojo pot

+ drugi (Teh je veliko. Imajo takšno ali drugačno podobo ali pa so tudi samo glasovi.)

odrasli

Čas je krenil svojo pot so fragmenti zgodbe štirih mladih ljudi, ki so na začetku svoje poklicne, intimne in družbene poti in ki začnejo skupaj, končajo pa precej daleč vsaksebi. Dogajanje je postavljeno v prvo polovico šestdesetih let prejšnjega stoletja. Čas, ko so se v Sloveniji napovedovale liberalne reforme ekonomije in družbe nasploh; ko se je, kot je trdila popularna krilatica pomembnega funkcionarja, »začela prihodnost«. Besedilo se ukvarja s človekom v »vmesnem« času, s tega gledišča je vidna miselna navezava na nekatere starejše avtorjeve odrske tekste, najbolj očitno Prihodnje, odhodnje in Medtem; vendar pa je vseeno komponirano drugače: »razvodnica« je grafično vpisana kot ločnica med »protagonisti« in »ozadjem«, vendar se obe ravni marsikje prepleteta.

B – Na svoji zemlji.
V – Vidim, da tvoja specializacija napreduje. – Samo, je zemlja res naša?
B – Čigava pa?
V – Meni ta lepi pogled govori, da moram proč.
B – Proč, kam?
V – Proč. Dosti prostora je.
B – Meni pa govori: če bi šel, bi zmeraj prišel nazaj.
V – Zakaj?
B – Ne vem. Moji kraji pač.
V – Slučajno si se rodil v teh krajih. Kaj je to važno?
B – Važno je. Človek ohrani v sebi podobo kraja, kjer se je začel vraščat v svet.
V – Potem se ne bi smel nobeden nikoli premaknit, vsi bi morali ostat tam, kjer so se rodili. In bi še zmeraj živeli v jami.
B – To je vse res. Ampak korenine so korenine.
V – Imaš motiko?
B – Zakaj?
V – Pokopljem, da vidim, če jih najdem.
B – Kar zajebavaj. Ni treba kopat. To čutiš. Ne čutiš?
V – Kako se pa to čuti?
B – Nekaj, kar te pripenja.
V – Ne vem, če so res korenine to. Kar te pripenja.
B – Kaj pa?
V – Okovi.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!