Prihodnje, odhodnje
+ otrok
odrasli
Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom ... Besedilo je izpisano v duhu povojnega neorealizma, pripoveduje pa o preteklem in prihodnjem s časovne perspektive povojnega leta 1948 na slovenskem podeželju v okolici Gorice. Z današnjega gledišča tekst reflektira povojni čas, do katerega vzpostavi objektivno gledišče in se ne opredeljuje do ekstremnih ideoloških polov, aktualnih v tistem obdobju, temveč pove zgodbo malih ljudi, ki so živeli v kontekstu tragikomičnega uveljavljanja novega reda.
TETA MALKA: Še tisto malo, kar je imela v sebi ...
FANIČINA MAMA: Nič zato. Bo že dobro.
TETA MALKA: Ja. Ste rekli ...?
FANIČINA MAMA: Veste, jaz ne maram tega, da mladina hoče nekaj po svoje. Ko mi je naša prvič rekla, »Jaz grem v brigado,« ali kar je že tisto, kar imajo, sem vzela kar palico pa sem ji dala par gorkih čez rit.
TETA MALKA: In je pomagalo?
FANIČINA MAMA: Prosim?
TETA MALKA: Potem ni šla v brigado?
FANIČINA MAMA: Ne, je šla vseeno ...
TETA MALKA: Koliko pa je stara ta vaša, kako ste že rekli?
FANIČINA MAMA: Fanica. Dvajset let. Enaindvajset bo letos. In ravno tam ga je spoznala, v tisti brigadi.
TETA MALKA: Veste, gospa Micka – če ga ne bi tam, bi ga pa kje drugje. Ali pa kakšnega drugega.
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!