Medtem Po motivih romana potopisa Premirje Prima Levija

odrasli

Začetek drame je postavljen v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer se izvaja tako dezinfekcija oblačil taboriščnikov kot tudi dezinfekcija njih samih. Italijanski kemik Aldo je najprej prikazan v lekarni v taborišču, nakar ga vidimo na trgu, kjer sreča Grka, s katerim za lastno preživetje začneta trgovati s stvarmi, prinesenimi iz taborišča. Aldo ob Grku spozna goljufivost trgovine. Grk je prikazan kot nekdo, ki razume in razlaga življenje Aldu, v življenju mu je pomembna tudi umetnost, filozofija ipd., razlaga, kakšna so pravila preživetja: človek mora biti iznajdljiv. Grk govori o mitičnih časih, ki si jih želimo nazaj: in če se jih spominjamo, je možno, da so nekoč res bili (v antiki?). Vendar pa so se morali končati, da si jih lahko spet želimo nazaj. Njegova filozofija je takšna, da skozi življenje ni mogoče iti, ne da bi si kakor koli umazali roke, zato si jih moramo umazati z nečim koristnim. Pravi, da se bo po svetovni kataklizmi rodil nov svet, nova Evropa, verjame v povezovanje narodov, čeprav pravi, da povezovanje narodov ne pomeni, da vojne ni, ampak da se poskuša držati na vajetih, da ne izbruhne v vesoljno kataklizmo. Protiutež svetu, v katerem ves čas vlada vojna, je prikaz nekakšne idile v 8. dejanju z naslovom Bukolika – omemba satirov nas popelje v mitične čase (antiko – nekaj teksta je položeno v usta tudi Odiseju, Orfeju, Hadesu in Persefoni), ko je v svetu vladala sreča. Čas po svetovni kataklizmi (po uničevalni vojni) pa je čas prehoda med dvema časoma: starega sveta več ni, ker je uničen, novi pa šele nastaja. Človek tega časa se je znašel v nekem »medsvetju«, ki je medtem.

GRK: Vojna je zmeraj! Ne pozabi! - Veš, po čem se loči preudaren človek od tepca?

ALDO: Po čem?

GRK: Tepec se zanaša na srečo. Preudaren človek pa ve: ne srečo, čevlje rabiš. Tepec misli: samo da dobim kaj jedače, pa bo že kako. Preudaren človek pa ve: jedačo poješ in prav kmalu si spet lačen. Če pa imaš čevlje, lahko greš iskat še. - Pusti tisto žico, tako ne boš nič naredil. (Seže v vrečo in potegne ven - samo to in nič drugega - kosa grobega platna.) Tole si zaveži čez čevlje, da boš lahko nekako hodil.

ALDO: Hvala. (Si veže platno okrog čevljev. Medtem s poskusom ironije.) A to, da si izmaknil čevlje in ostalo iz magacina, je tudi delo?

GRK: (vzvišen nad njegovo nevednostjo) Tudi, kaj pa naj bo? Ravno to je delo. Pravo delo, ne suženjsko delo. Ne da mlatiš s krampom kot bebec; delo je, da veš, kaj hočeš, in z delom to dosežeš. Merilo dela je svoboda. Pravo delo, to je svobodno delo. Ne da si suženj. Nezaslužen kruh, podložnost. Zaslužen, svoboda.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!