Nezakonske matere

odrasli

Dramsko besedilo Nezakonske matere ni samo pogled na družinske odnose, kot se spreminjajo v 20. in 21. stoletju, ampak je predvsem drama o odnosu do materinstva, opredelitev do pomena, kaj sploh je biti mati, kakšno moč in silo potrebujejo ženske, ki se v zgodovinski perspektivi borijo za materinstvo, kakšne so njihove pravice, in to ne glede na leto, v katerem smo: 1940 ali 2000 ali … Nove in drugačne so zgolj okoliščine, ki se pojavljajo in s katerimi je nujno treba računati. Nezakonske matere je tudi pogled v zgodovino, potovanje do notranjih stanj ženske v okoliščinah vojne, pritiska, zlorabe. Struktura drame uporablja jezik filma, ki vnaša dinamiko, hitre spremembe kraja in časa, hkrati pa igra rafinirano gradira tudi s presenečenjem. Avtorica je ustvarila različne like mater v eni družini ali rodbini; to so liki z globino, v kateri se pojavlja grenkoba poslanstva, ki so si ga izbrale za vse življenje. Igre ni strah obravnavati mučnih tem, za katerimi je čutiti nežnost, mestoma pa tudi humor, ki je pokazatelj zrelosti avtorice in njenega besedila. Lahkotnost, s katero se premikamo med dekadami, med zgodovinskimi dejstvi in dogodki, modernostjo in preteklostjo, se pred bralcem odpira kot prava arheološka detektivka.

Iz obrazložitve strokovne žirije za Grumovo nagrado 2024

11. prizor

Ester gleda Evo v zaporu.

ESTER: Ampak. Ti že desetletja po krivem sediš. Nisi ti ubila Avan.

EVA: Ni po krivem. Jaz sem jo ubila. Nisem je zaščitila. Bila sem zraven, ko je Mihael ubil njeno mamo. Mihael nikoli ni vedel, da Avan ni moja hči. Zdelo se je. Preveč komplicirano, da bi mu povedala. Zdelo se mi je, da tako ščitim Avan.

Tišina, Ester je nelagodno. Nima pojma, kaj bi rekla. Kaj točno pa naj bi rekla na tem mestu?

Kdo točno bi vedel, kaj reči na tem mestu?

EVA: Vsi mislimo, da ščitimo otroke, ko lažemo in prikrivamo resnico. Ampak resnica ni še nikogar ubila. Laž pa je.

Ester poskuša dojeti vse, kar je izvedela. Ker je preveč za premleti, pade v apatijo. Človeški možgani imajo to sposobnost preživetja, da preprosto izklopijo vse emocije, ko je teh emocijh preveč, da bi jih lahko predelali.

EVA: Jaz sem že pred leti rezerivala svoj grob na pokopališču. Vanj pokopljite Mihaela. Mene pa pokopljite zraven moje ljube Avan. Ko pride moj čas. Že leta molim, da bo prišel moj čas. Pa kar ne pride in ne pride… Rafka sem potem poklicala, naj mi pomaga pokopati Mihaela na neoznačen grob na našem vrtu. Potem pa sem poklicala policijo in jim priznala, da sem umorila lastno hčer.

Ester je tiho.

EVA: Veš, Ester, na koncu je važno, dac gre življenje dalje. Če gre življenje dalje, potem je lahko enkrat bolje. Če življenje ne gre dalje, potem nikoli ne bo bolje.