Peter Rezman    

Hiša

Leto nastanka: 2004
"Hiša stoji na meji med vaškim in mestnim okoljem, kjer je v zadnjih dveh desetletjih socialistične države zraslo veliko podobnih hiš. Večino časa se stanovalci in obiskovalci hiše zadržujejo v spodnjih prostorih, ki so bili načrtovani za kletne dejavnosti (kurilnica, delavnica, garaža, hranilo živil …), a jih je lastnik preuredil za potrebe vsakdanjega bivanja. Do zadnje pikice urejeni in opremljeni zgornji prostori so pokriti s PVC-folijo, da se na opremi ne bi nabiral prah."
Število vlog: 9 (5 ž, 4 m)
samomor, medčloveški odnosi, smrt, družina, dedovanje, incest, medgeneracijski odnosi

Po smrti graditelja-lastnika-gospodarja hiše se v nenavadnem zapletu glede prevzema dediščine – hiše, razkrije družinska skrivnost, ki se je doslej spretno skrivala pred sosedi ... in pred samimi sabo.

Kot se za “klasično” dramo spodobi, se konča tragično.

ANEJ:

No… pa še vedno ne vem zakaj si želela, da pridem.

ANA:

Preden grem, bi rada vse razdelila ... Tisto kar pač lahko razdelim.

Anji bom prepustila še svojo polovico hiše, tebi pa dala vse najine…, svoje prihranke. Če si tudi ti za to, bom veliko laže podpisala ta papir. Poglej…

Vzame pogodbo iz predala in mu jo poda. Anej stoje bere pogodbo.

Vem, da denarja ni toliko, kot je vredna hiša …, a tako malo tudi ni.

ANEJ:

Res ni malo …, ta denar bi morala porabiti ti. Saj je tvoj.

ANA:

Ne, jaz ga ne rabim. Svoj pogreb bom že plačala s tem, kar še dobivam.

ANEJ:

Kakšen pogreb neki? Pa kaj govoriš!

Ta pogodba …, mama …, če ti povem po pravici … Glede hiše sem ti takrat povedal – očetovo polovico bi moral jaz dati Anji! Zdaj mi je vseeno. Denarja res ni malo, hiša tudi ni brez vrednosti – samo … Kaj pa Anja? Se strinja?

ANA:

Nič ni rekla, da ne – sicer pa, saj se lahko sam pogovoriš z njo. Zgoraj je.

ANEJ:

A žaluje?

ANA:

Ne! Kje pa! Prav veselje jo je gledati, s kakšno vnemo se je lotila preurejanja. Njena roka se že pozna. Vse kar prime in prestavi, je drugače. Boš videl kako svetla je zdaj tista soba. Samo ta ločitev, sodišče, te zadeve so tako mučne …, malo je utrujena, veš. Pa bo že …, bo že!

ANEJ:

Grem k njej.

Anej gre v zgornje prostore, kjer Anja v dnevni sobi počasi razkriva pohištvo. Najprej se nameri v svetlo sobo, se ustavi korak, dva od vrat in potem zadenjsko izstopi zapre vrata in stopi v dnevno sobo.

Anja zatopljena v delo, s hrbtom proti vratom, ne opazi brata. Anej ji tiho pride za hrbet in od zadaj pokrije oči.

ANJA:

 Se zdrzne.

 Anej… kako hladne roke imaš!

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!