Hutter

odrasli

Scenaristka in dizajner postavljata razstavo fotografij iz arhiva Josipa Hutterja. Ko je razstava postavljena, se predstava konča. Nekatere fotografije oživijo in s temi prizori se osvetlijo deli Hutterjevega življenja, njegove družine in njegove filozofije.

Scenaristka in dizajner med delom tketa vzporedno pripoved svojih življenj, ki se predvsem v vlogi in odnosu starši : otroci nehote srečujejo z enakim odnosom pri Hutterjih.

Beti gladi krzneni plašč v naročju. Sede z njim čez roko na zofo.

Hutter potrka, urejen: Beti ... ojej!

Beti na nogah takoj, ko Hutter vstopi. Ta razpre oči.

Hutter: Samo nerca ne, Beti!

Beti: Nerca ...? Ne!?

Hutter: Ne!

Beti odide in se čez čas vrne ogrnjena s temnim plaščem iz volnenega blaga.

Hutter skozi okno gleda vrt pred vilo.

Beti: Otroci so bili zelo nedopovedani, so šli kar naprej. Evi sem rekla, naj malega drži za roko ... vsaj do tja. Ko bodo šli nazaj, se lahko malo umažejo ... Tja pa ne!

Hutter ji prikima: Veš, od začetka gradnje te vile sem govoril arhitektu. Hiša naj bo takšna, kot veleva čas. Brez nepotrebnih okraskov. Izstopa naj samo toliko, kot je velika, predvsem pa naj bodo vse vidne stvari samo koristne. Okna, balkoni, napušči, fasadni deli, vse naj bo na videz skromno, a trdno in iz najboljših gradbenih sestavin.

Beti: Tudi znotraj je vse, kot je treba ...

Hutter: Hiša mora z nami in živeti za nas. Da nam služi. Ne more biti hiša vsa nališpana in ne more biti hiša več kot mi. Trdna že! To ja, da se že od daleč vidijo njeni čvrsti temelji. Temelji hiše in temelji moje družine morajo trdo sedeti. Takšen mora biti vsak Hutter. Vse Hutterejevo!

Beti mu pozorno prikimava.

Hutter: Zato ... Beti, nikar se ne oblači v nerc. Nam ni treba navzven kazati svoje moči in bogastva ... in največji dobički še pridejo.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!