Ljubljana – Gospa Sveta ali Vozi nas vlak v daljave

odrasli

Glej! Naš slovenski jezik ni nikoli imel prihodnosti, in v tem je bila njegova prednost. Vedno je imel samo sedanjost. Če jo je intenzivno izkoriščal, se je prihodnost ustvarjala po potrebi. Živi samo v predstavah resničnosti, ki jih pripravlja sedanjost. (Morda je to v resnici mislil Matjaž Zupančič, ki je v knjižico za prvih 20 let Gleja zapisal nekaj drugega.) Da bomo ugotovili, kaj je čisto zares res, bi ga morali (naš slovenski jezik) raziskovati v njegovi zibelki na obrobju njegove (jezikovne) (po)krajine, kamor ga v tej pesnitvi tudi pošiljamo. Z Vlakom. Čez vso deželico, konspirativno – zato naj potuje proti smeri urinih kazalcev! In še vzklik: »Oh, ko bi le bil jezik naša edina skrb!« (avtor, avgust 2010)

Mimo okna švigne hiška z napisom Črni kal.

MARJANCA KOS
Odgrne zastor kupeja in sede na Staro Rdečo Omaro.

VSI
Še kar pritiskajo na kupe.

SLOVENSKA MATERNICA
Se vznemiri v Stari Rdeči Omari.

STARA RDEČA OMARA
Mir!

MOJCA PREVENT
Se vznemiri v Slovenski Maternici.

SLOVENSKA MATERNICA
Mir! Viš, kako je Anzej miren!

MOJCA PREVENT
Anzej ni samo miren. Anzej je čisto plav.

ANZEJ SIEGFRIED
Se ne zmeni za nič. Pomodrela glavica mu trdovratno visi na stran, oči ima čvrsto zaprte, pomodrela ušesa spiralasto zavita, pomodrele prstke skrčene v pesti.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!