Drop kick

odrasli

Živahna družba poseda ob točilnem pultu v baru ter se ob pijači zapleta v na prvi pogled nesmiselne pogovore. Osebe so pravzaprav alegorije znanih pravljic, mitov in legend. Absurdno govoričenje ves čas prekinja vprašanje, ali je že oziroma bo prišel Bogot, ki seveda precej spominja na Beckettovega Godota. Posamezniki so očitno ujeti v prostor in si ne upajo skozi vrata, ki ločuje njihov fantazijski, a očitno varen svet od resničnega sveta tam zunaj. Ko se vrata končno odprejo in so tako protagonisti kot gledalci prepričani, da se bo zgodilo nekaj odločilnega, pa se napetost ne sprosti, saj se absurdnost situacije le še stopnjuje.

MARIJAN: A to pomeni, da bomo morali umiranje ponavljati vsak večer? V nedogled? Dokler se nas ne naveličajo? 

BELA: Zakaj nas morajo vedno hvaliti? Zakaj nas ne pustijo pri miru, če nas že ne morejo grajati? 

ADRIJAN: Šest ur smo nadaljevali igro, da bi se rešili uroka najboljših. Kakšno breme! 

DANKO: Jaz celo nisem pljunil za odrom za srečo. 

VIDA: Joj, ko se spomnim, kaj nas čaka. Potovanja, festivali, prireditve, sprejemi … 

KALA: Včasih smo se tega veselili. Ko smo bili še naivni … Sedaj pa … 

ADRIJAN: Moram priznati, da sem vražje utrujen … Ne vem, če bom zdržal vsa bremena nadaljnjega … (pobere časopis in ga položi na točilno mizo) 

MARIJAN: Kdo se je spomnil, da improviziramo po premieri? 

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!