Goran Gluvić    

Kazimirjeve zbrane pesmi

Leto nastanka: 1997
Vsi veliki ljudje so najprej delali kot natakarji, potem pa so jih odkrili.
Število vlog: 1 (1 m)
poezija, ujetost, umetnost, ustvarjalnost

Kazimir dela kot natakar v baru, kjer dan za dnem streže istim osebam. Iz monologov oziroma pogovorov z nevidno natakarico in nevidnimi gosti izvemo, da je Kazimir v bistvu pesnik, ki je nekoč živel bolj boemsko življenje – v Parizu je živel z balerino in pisal pesmi. Kot pesnik pa ni uspel samo zato, ker njegova zbirka še ni bila končana. Ko se nekega dne le pokaže priložnost, da bi zaslovel, se mu takoj tudi spet izmuzne, in sicer zaradi povsem banalnega razloga, tako banalnega, kot je banalno tudi njegovo življenje in morda tudi življenje vsakogar izmed nas.

Pesniki rabijo eno žensko za eno genijalno pesniško zbirko. Si razumela? Nisi. Prav. Za drugo pesniško zbirko rabijo drugo žensko ... Strokovno literano povedano se ta ženska imenuje muza. (posluša Pavlo) Kako cinična si! (jo oponaša) Muze so molze po slovensko. Pesniki jih izmolzejo, potem pa brcnejo na cesto, da bi jih spet drugi umetniki molzli. (konec oponašanja) Kaj takega lahko pride samo iz tvojih ust! Idiotka kretenska! Literatura je nekaj čisto drugega. Pesnik rabi drugo žensko za drugo pesniško zbirko, da se ne bi ponavljal, ne pa da bi je... 

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!