Količina trepljanja in drugi prizori

odrasli

Družina, katere zgodbo spremljamo, je precej nenavadna, svet pa je očitno obrnjen na glavo. Oče Mira in mati Miro živita skupaj s sinom Brankom in njegovo ženo Štefko. Medtem ko Štefka cele dneve prebira časopise, Branko iz dneva v dan lika eno samo srajco. Mati Miro na tržnici kar naprej kupuje prazno slamo, oče Mira pa nepričakovano postane predsednik države, pri čemer v predsedniško palačo odnese tudi razgled skozi okno svoje hiše. Vse skupaj se konča z nenadejanim obiskom.

MATI MIRO: Tudi jaz se opravičujem. Svet je danes v kaosu in se ne znajdem najbolje.

ZASTOPNIK: Tudi kaos je zakonsko določen. Zakon ga izrecno določa kot obveznega. V vseh evropskih parlamentih so ga izglasovali s stoodstotno večino.

BRANKO: Ne ga srat. Tega pa nisem vedel. Vidim, da si bom moral nabaviti zakone in jih temeljito zlikati.

ZASTOPNIK: No, zdaj se pa vrnimo k rečem, zaradi katerih sem jaz tu. Najprej morate podpisati te formularje. (zloži jih na mizo) Kot vam sama beseda formular pove, to pomeni, da je vse skupaj formalnost, kar po splošnem jezikovnem slovarju pomeni nepomembno, nebistveno.

MATI MIRO: Če je tako, zakaj moramo podpisovati?

ZASTOPNIK: Zaradi zakonov, ki zahtevajo vaše podpise. Zakoni so v glavnem sestavljeni iz nebistveni in nepomembnih stavkov, tu in tam se najde kaj pametnega, kar reši vso stvar. Predpisi so predpisi, podpisi pa podpisi. No, dajte. Saj nič ne boli. To je čisto neboleč postopek. Podpis in konec. Ne rabite nobene vate ne razkužila ne ovoja.

BRANKO: Kaj pa podpisujemo?

ZASTOPNIK: Podpisujete, da se strinjate, da boste živeli v bogastvu in razkošju v razkošni predsedniški palači, da boste potovali po vsem svetu z razkošnimi letalskimi in drugimi prevozi.

MATI MIRO: To pa je … kako naj se izrazim. Saj sem mi ni treba izražati. Dajte sem, da podpišem. (podpisuje, nato se vrne za kuhinjsko mizo, kjer zlaga pakirano slamo)

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!