Te igre nihče ne bo uprizoril Komunikacijska igra

odrasli

Glavna protagonista drame sta zakonca Katarina in Anton, ki pričakujeta obisk. Odrasla hči Mojca naj bi domov pripeljala svojega fanta Vojka. Že na prvi pogled je jasno, da se v stanovanju Mojčinih staršev dogajajo čudne stvari. Srečanje Vojka in Mojce z njenimi starši se ponovi v več absurdnih različicah, tako da bralcu ni jasno, kaj je resnica in kaj laž. Zdi se, da je edina resnica sveta protagonistov pretvarjanje in nezmožnost medsebojne komunikacije.

DORA: (na ekranu) Morda. Vendar me nisi opazil Užalil si me. Zato sem sklenila, da se ti maščujem. S tem. (pokaže daljinca) To je moje malo maščevanje.

KATARINA: Kaj sem ti govorila, Anton? Kaj!? Ti si ji vedno zaupal! Zdaj bova morala gledati njen program, se zavedaš tega?

ANTON: Počakaj, Dora, prosim te, poslušaj, pridi še enkrat na obisk in prinesi nama daljinca. Prav? Zmenjeno?

DORA: (na ekranu) Ne.

ANTON: Ne?

KATARINA: Kaj sem ti govorila vse življenje, kaj?

DORA: (na ekranu) Ubil si svojega najboljšega prijatelja Maksa. S tem si pokazal, da si pripravljen ubiti tudi mene. Ne bom tvegala. (izgine z ekrana)

VOJKO: Dejstvo je, da je bil storjen umor. Truplo je treba skriti, ali pa ga prijaviti policiji.

ANTON: Poglej, Katarina, spet sem se uscal. Spet se moram skopati.

KATARINA: Vode še ni.

VOJKO: Dejstvo je, da sta televizorja v njenih rokah. In kaj zdaj? Ali smem prositi za dovoljenje, da mi daste svojo hči za ženo?

ANTON: Kaj je Maks mislil, ko je rekel, da je Mojce najina hči in da ni najina hči?

VOJKO: Morda bi izvedela, če ne bi bil mrtev. Zdaj je prepozno. Zdaj je, kar je.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!