Grobnica za Pekarno Skoraj dokumentarna drama
odrasli
Grobnica za Pekarno s podnaslovom Skoraj dokumentarna drama se dogaja med letoma 1976 in 1977 v eksperimentalnem gledališču Pekarna, ko se je pripravljala uprizoritev znamenite Kiševe novele Grobnica za Borisa Davidovića. Poleg resničnih slovenskih oseb – igralcev, odrskega mojstra, ustanovitelja Pekarne, režiserja, pisca in dramaturga – se v zgodbo občasno integrira tudi del iz Kiševe novele. Tako njegov naslovni junak, ki je umrl že leta 1937, deluje v Pekarni in resničnost razblini z novo resničnostjo. Grobnica za Pekarno je drama o kolektivnem duhu njenih ustvarjalcev, o denarju, oblasti in nesprejemanju ´drugačnosti´. Odrska realizacija mladim entuziastom ne uspe, saj režiser skrivnostno izgine nazaj v Beograd – ker se kulturniški vrh ni strinjal z vsebino novele, slovenski umetniki pa nadaljujejo pot v institucijah.
PETER: Saj je tako bilo tudi pri Odru! Še preden smo začeli delati Rožanca, jaz sem bil sicer proti, ker je to slaba drama, ampak vseeno – še preden smo začeli delati Toplo gredo, se je začel špetir. In kar je zelo signifikantno – Jerca, to pomeni značilno! – so se oglašali igralci, ki so slišali, da se nekaj pripravlja!
JERCA. Seveda, igralci smo vedno krivi vsega: če je predstava dobra, če je predstava slaba, če ima kritik hemeroide, če …
IVAN: Če je kritik Andrej Inkret …
BORIS: Dejte no že mir! Bistveno je, da Ljubiše ni! Da ni vaje, da ne bo vaj! In da bo tale skleda polna: naju z Majo je povabil, da poleti delamo v Splitu.
VLADIMIR: Maja, a je to res?
MAJA: Res, ampak ne vidim povezave. Tu delamo eno predstavo, poleti tako ali tako nismo nameravali imeti vaj, takrat pa bi v Splitu naredili Michelangela. Ljuša ima v načrtu, da bo delal Michelangela tako kot si je zamislil Grobnico!
JERCA: Upam, da ne bo Pekarna naša skupna grobnica.
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!