Ivo Svetina    

V imenu matere

Leto nastanka: 2018
V imenu matere je zgodovina zadnjega stoletja, povedana skozi družinsko dramo štirih generacij enega rodu, oziroma družinska drama, ki temelji na resničnih zgodovinskih dogodkih.
Število vlog: 23 (12 ž, 11 m)
ljubezen, samomor, slovenska identiteta, politika, narodna zavest, travma, zgodovinska tematika, vaško okolje, zakonska zveza, odnosi, strah, migracije, starši in otroci, dedovanje, medgeneracijski odnosi, materinstvo

Kronološko popotovanje rodbine Santini iz Žirovnice vse od leta 1891 do leta 1991. Avtor tako s kronološkim zapisom kot jezikovnim slogom prikaže življenje štirih generacij ene družine na slovenskem ozemlju pod Stolom. Prek situacij, v katerih se znajdejo dramske osebe, je vzpostavljen tudi dokumentaristični pregled usode slovenskega naroda vse od Avstro-Ogrske, Kraljevine Jugoslavije, povojne Socialistične federativne republike Jugoslavije in na koncu samostojne Slovenije. V štirih dejanjih spremljamo štiri generacije posameznikov, ki kljubujejo problemom, ki jim jih nastavlja družba. Včasih so njihove ovire, ki jemljejo življenja, svetovnih razsežnosti, na primer obe vojni, spet drugič intimne, kot je nesrečna ljubezen, ki vodi v samomor. Igra prikazuje usode posameznikov, ki jih po eni strani kroji družba, po drugi pa iz nje vedno lahko pobegnejo v smrt. Gre za prikaz neustavljivega kolesja rojstva in smrti, ki ga seveda poganja ljubezen. Ljubezen do bližnjega, do domovine, do naroda ali družine.

9. PRIZOR

23. avgusta 1939.

MARIJA

Koliko jih bom morala še izgubiti, da bom oprana vseh grehov, ki jih je tisti tam zgoraj nasul v moje naročje, slepi vsemogočnež! In kaj sem grešila? Kdaj? Kako? Samo ljubezen sem razdajala … več kot jo je bilo v meni … Ko je umrl Željko, sem mi je svet prvič podrl, a znova sem ga postavila pokonci. Ivo ni bil kos vsemu, kar ga je doletelo. Ni bil slabič, ne, ni  bil … a moči ni imel dovolj. Moči za navadno, običajno, preprosto življenje. Morda je imel ambicije, da bi postal kaj velikega, da ustvaril kaj večjega kot je le družina, a tega ni zmogel … Vojna ga je poškodovala, kot toliko drugih, srečni tisti, ki so umrli. In zdaj … zdaj ko je še Bogdan prostovoljno odšel, ko mi je zapustil malo Tatjano s temi našimi modrimi očmi, zdaj … odhaja še Vladimir. Znova bo vojna, saj je že … Vstopil je med tiste, ki hočejo spremeniti svet, ga izboljšati … Moram mu verjeti, da se je ves predal temu. Odšel bo, skril se bo, sam pravi, da gre v ilegalo … 

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!