Pesmi živih mrtvecev Gledališka igra

Leto nastanka: 2014
Gledališka igra z močnim družbeno angažiranim sporočilom se duhovito poigrava s situacijami v slovenskem političnem življenju, z različnimi komisijami, ki jih ustanavljamo kot po tekočem traku, a niso nikoli sposobne (morda jim tudi ni v interesu) pripeljati zadev do konca zaradi birokratskih formalnosti in medsebojnih sporov. Medtem pa ljudje pred njihovimi očmi umirajo.
Število vlog: 8 (2 ž, 6 m)
aktualna družbena slika sveta, kolesje birokratizma, socialna in kulturna kritika družbe

IZ UTEMELJITVE NOMINACIJE ZA NAGRADO SLAVKA GRUMA: Igra Pesmi živih mrtvecev prinaša jedko in sarkastično, a žal tudi zelo točno podobo današnjega sveta. V njej smo priča sestanku »strokovno-politične« komisije, ki se je zbrala, da bi preučila nenavaden, že kar absurden incident. A namesto da bi se komisija spopadla s samim problemom, se izmika, izgublja v proceduralnih vprašanjih, išče rešitev v protokolu in procesni zakonodaji, podleže osebnim preferencam in muham ter v skorajda perverznem ukvarjanju s seboj popolnoma pozabi na svojo nalogo. In medtem ko ta in verjetno številne podobne komisije v institucijah sestankujejo, se ljudje zunaj, čedalje bolj nemočni v vsakdanjem spopadanju s konkretnimi materialnimi, zdravstvenimi in vsemi mogočimi težavami spreminjajo v nekakšne žive mrtvece. Gon po preživetju imenujejo optimizem in sploh ne opazijo, da pravzaprav ne živijo več. Igra je spretno izpisana in izjemno duhovita, a njen črni humor se izzivalno preliva v pretresljivo podobo globoko razcepljenega sveta, v katerem »komisije« nikoli ničesar ne rešijo, življenje tistih, za katere so zadolžene, pa se ob vsej brezbrižnosti in krutosti neizprosno izteka.

PACIENT: Oprostite … kje sem? Prej sem bil … A ni to bolnica?
PREDSEDNIK: Ne, to je sodna medicina … hočem reč, bila je, zdaj je sejna
dvorana … Dvorana, kjer se sedi in … in govori. Urgenca je blizu zraven,
samo še ni končana … Pa kaj govorim, koga to briga … To je zaprta seja
posebne Komisije, ki proučuje ... ki proučuje, kot vse kaže, vaš primer.
PACIENT: Moj primer? Ne razumem. A sem v čakalni vrsti? A tudi vi čakate na obravnavo?
KOMOBRAN: Ne vi kolega iz nas delat bolnike!
PACIENT: Kdo ste?
PREDSEDNIK: Mi smo … mi smo … pa saj vidite, kdo smo! A mogoče ne
vidite? A ne obstajamo? Jaz sem predsednik. Pišem se Predsednik. A naj se
vam še narišem na steno kot predsednik, da bo jasno? Kaj je narobe z
vami?
PACIENT: Napad. Bolečina tukaj. Srce. To se v zadnjem času večkrat ponavlja. Zdaj čutim, da je malo boljše, lahko diham … sem optimist …
KOMOBRAN: Vi ste optimist? Ni čudno, saj ste malo prej ležali tukaj! Pred
nami!
PACIENT: Prosim?
KOMOBRAN: Bili ste … truplo!

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!