Matjaž Zupančič    

Pesmi živih mrtvecev Gledališka igra

Leto nastanka: 2014
Gledališka igra z močnim družbeno angažiranim sporočilom se duhovito poigrava s situacijami v slovenskem političnem življenju, z različnimi komisijami, ki jih ustanavljamo kot po tekočem traku, a niso nikoli sposobne (morda jim tudi ni v interesu) pripeljati zadev do konca zaradi birokratskih formalnosti in medsebojnih sporov. Medtem pa ljudje pred njihovimi očmi umirajo.
Število vlog: 8 (2 ž, 6 m)

odrasli

drama
kolesje birokratizma, socialna in kulturna kritika družbe, aktualna družbena slika sveta

V drami Pesmi živih mrtvecev se soočimo s komisijo, ki jo sestavljajo predsednik, izvedenca za  strokovna vprašanja, politična delegata in referent. Komisija ima nalogo preiskati nenavaden incident, v katerem je mlad moški visokemu članu tuje delegacije, ki je bila na obisku v Sloveniji, odgriznil uho. Izkaže se, da se mu je kljub strogim varnostnim ukrepom uspelo izmuzniti iz bližnje mrtvašnice, saj – po poročanju referenta – tega objekta niso nadzorovali ravno zaradi tega, ker niso pričakovali, da bi iz njega lahko prišla kakršna koli nevarnost oziroma živ človek.

PACIENT: Oprostite … kje sem? Prej sem bil … A ni to bolnica?

PREDSEDNIK: Ne, to je sodna medicina … hočem reč, bila je, zdaj je sejna
dvorana … Dvorana, kjer se sedi in … in govori. Urgenca je blizu zraven,
samo še ni končana … Pa kaj govorim, koga to briga … To je zaprta seja
posebne Komisije, ki proučuje ... ki proučuje, kot vse kaže, vaš primer.

PACIENT: Moj primer? Ne razumem. A sem v čakalni vrsti? A tudi vi čakate na obravnavo?

KOMOBRAN: Ne vi kolega iz nas delat bolnike!

PACIENT: Kdo ste?

PREDSEDNIK: Mi smo … mi smo … pa saj vidite, kdo smo! A mogoče ne
vidite? A ne obstajamo? Jaz sem predsednik. Pišem se Predsednik. A naj se
vam še narišem na steno kot predsednik, da bo jasno? Kaj je narobe z
vami?

PACIENT: Napad. Bolečina tukaj. Srce. To se v zadnjem času večkrat ponavlja. Zdaj čutim, da je malo boljše, lahko diham … sem optimist …

KOMOBRAN: Vi ste optimist? Ni čudno, saj ste malo prej ležali tukaj! Pred
nami!

PACIENT: Prosim?

KOMOBRAN: Bili ste … truplo!

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!

Tekst je dosegljiv v Digitalni knjižnici Slovenije.

Ste napisali dramski tekst in želite, da bi bil dostopen prek portala sigledal.org?

Pošlji svoj tekst

Nagrade, nominacije, izbori in priporočila

Nominacija za nagrado Slavka Gruma

Igra Pesmi živih mrtvecev prinaša jedko in sarkastično, a žal tudi zelo točno podobo današnjega sveta. V njej smo priča sestanku »strokovno-politične« komisije, ki se je zbrala, da bi preučila nenavaden, že kar absurden incident. A namesto da bi se komisija spopadla s samim problemom, se izmika, izgublja v proceduralnih vprašanjih, išče rešitev v protokolu in procesni zakonodaji, podleže osebnim preferencam in muham ter v skorajda perverznem ukvarjanju s seboj popolnoma pozabi na svojo nalogo. In medtem ko ta in verjetno številne podobne komisije v institucijah sestankujejo, se ljudje zunaj, čedalje bolj nemočni v vsakdanjem spopadanju s konkretnimi materialnimi, zdravstvenimi in vsemi mogočimi težavami spreminjajo v nekakšne žive mrtvece. Gon po preživetju imenujejo optimizem in sploh ne opazijo, da pravzaprav ne živijo več. Igra je spretno izpisana in izjemno duhovita, a njen črni humor se izzivalno preliva v pretresljivo podobo globoko razcepljenega sveta, v katerem »komisije« nikoli ničesar ne rešijo, življenje tistih, za katere so zadolžene, pa se ob vsej brezbrižnosti in krutosti neizprosno izteka.

2015

Uprizoritve teksta

Režija: Matjaž Zupančič

Pesmi živih mrtvecev

Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko ljudsko gledališče Celje, 2017

Spletna povezava

Drugi teksti avtorja