Ubijalci muh Fantastična igra

Leto nastanka: 1994
Nahajamo se v nenavadnem hotelu, kjer so vse sobe ves čas polne, saj se gostje ne morejo odločiti za odhod, četudi bi radi šli naprej. V hotel zaradi hudega mraza prihajajo tudi nadležne muhe, se zatekajo v toploto hotelskih sob ter se lepijo na tapetne vzorce. K tesnobnemu vzdušju hotela prispeva tudi strašno vsiljiv receptor, ki nadzoruje vse goste.
Število vlog: 7 (2 ž, 5 m)
smrt, ujetost, tesnoba

Prvi novi gost večera je Peter, ki pa bolj kot sobo v hotelu išče neko čisto določeno žensko. Ne ve, kako ji je ime, a spominja se, da ima okoli vratu zlato verižico. Receptor se izmika in mu ne da nobene informacije, a ga vseeno prepriča, da počaka na prosto sobo. Petru kmalu postane jasno, da je tudi receptor zagledan v isto žensko kot on.

To mu potrdi Mihael, eden izmed gostov hotela, ki Petru zaupno pove, da je receptor strašno vsiljiv in radoveden, vedno korak pred njim in kot da natančno ve, kaj namerava storiti. Pred časom je nič hudega sluteč prišel v ta hotel in začele so se dogajati nenavadne stvari, hotela pa ne more več zapustiti.

Peter nato na stopnišču vendarle sreča Jasno, žensko, ki jo je iskal, in jo hiti prepričevat, naj skupaj odideta, naj zapusti ta hotel in receptorja ter pobegne z njim.

PETER: Dober večer...

RECEPTOR: (Z zanimanjem.) Kaj je na njem dobrega?

PETER: Prav imate. Zelo prav imate s tem vprašanjem.

RECEPTOR: Želite?

PETER: Iščem... kako naj rečem ...

RECEPTOR: Sobo?

PETER: Tudi to... a še bolj kot to... iščem neko osebo.

RECEPTOR: Kakšno osebo?

PETER: Žensko. Žensko osebo.

RECEPTOR: Žensko in sobo, oboje hkrati? To ste pa zašli v napačen hotel. Pri nas so na voljo samo sobe. Če boste šli nižje proti mestu, utegnete dobiti, kar iščete. Lahko noč.

PETER: Ne, ne razumete. Iščem neko žensko, ne katerokoli... Na vsak način jo moram najti.

RECEPTOR: In zakaj mislite, da je tukaj?

PETER: Ne vem, če je. Mogoče mi lahko poveste...

RECEPTOR: Jaz sem tukaj kot receptor. To je moja služba. Vprašanje pa je, zakaj ste tukaj vi.

PETER: Saj pravim, da iščem neko gospodično...

RECEPTOR: To je premalo. To je toliko kot nič.

PETER: Res ne vem imena, a vem, kakšna je.

RECEPTOR: Kakšna je ta gospodična?

PETER: Mojih let, srednje postave, temni lasje in presenetljivo, zelo svetle oči... in še nekaj je.

RECEPTOR: (Z zanimanjem.) Kaj?

PETER: Verižico je imela okrog vratu, lepo, zlato verižico...

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!