Agraria Zelenjavna burleska
odrasli
Ne poznamo vzroka, ki jih je pripeljal v ta prostor. Vendar se ena izmed teh treh žensk intelektualno zelo razlikuje od preostalih dveh, najprej v realnem pogledu na svet, nato v skrivnostnem opisu zbližanja z moškim, ki ga sreča po naključju v osamljeni podzemni dvorani, a se zgodba nadaljuje z uganko, kaj se skriva za tremi vrati v prostor, kjer ženske delajo. In prav izza težkih kovinskih vrat se pojavi naš znani neznanec, osamljeni ekshibicionist in mačo. Za njim pa še tri prismuknjene kuharice, ki prinašajo hrano. Norišnica ali naključje? Morda kar oboje ...
CILKA:Takole je bilo: … En ogaben dan je bil tistikrat, par let nazaj… dobro se spomnim nizkih oblakov, občasnih neviht in ledenega vetra okrog vogalov hiš, premikanje vrhov smrek v nemirnem vetru. Prebolevala sem izgubo, res. Zapustil me je… Dedec… Soposteljnik in sojedec.
V tistem vremenu sem se brez pomisleka usedla na avtobus in se zapeljala do manjšega starega turističnega mesteca s ponosno zgodovino. Po ozki in dokaj strmi ulici sem se napotila navkreber, proti mogočnemu staremu gradu, potem mimo dolgega obzidja, na vzpetino nad mestom. Razgled na vse štiri strani. Tu sem obstala. Brez dežnika. Brez volje. Hotela sem biti kaznovana. Veter mi je bičal trepalnice, dež mi je močil lase in telo. Zajokala sem zaradi izgube moškega. Potrebovala sem ga. Ustrašila sem se da me bo konec od koprnenja in želje po dotiku.
A nenadoma se je pod mano nenadoma udrla zemlja... in padla sem globoko v temno notranjost. Zakaj so se razprla tla ravno na tistem mestu kjer sem si tešila bolečino po izgubi, ne razumem… Odprl se je nov prostor, pravzaprav podzemna jama... Mogočna dvorana. Previdno sem se spustila v globino.
Prižgala sem vžigalnik, edini vir svetlobe, ki sem ga premogla. Počasi sem prišla do še mogočnejšega prostora pod zemljo. Stegnila sem roko s prižganim vžigalnikom, da bi posvetila čim dalj v temo… Kar vidim tam daleč v kotu med kapniki nekakšno pojavo… Stoječo… človeške velikosti… Premaknem se bliže in prizor je postajal čedalje bolj čuden… Tam se je nahajala človeška silhueta. Pogumno sem naredila še nekaj korakov. Ustavila sem se torej nekaj metrov pred to stoječo pojavo. Ugotovila sem da stoji pred menoj moški v dolgi sivi pelerini z mogočno kapuco. Prišla sem čisto do njega. Takrat pa je možakar razgrnil svojo sivo pelerino na široko narazen. Spodaj je bil nag kot ptič… Živa iluzija! Pravi fenomen!
CILKA: Tip zija vame, zajame sapo in kriče takole zakokodaka: »Živa iluzija! Pravi fenomen! Človek, brez rok, brez nog, brez telesa! Sama glava! Glava ugane vse… Številko vaše osebne izkaznice, vaš inteligenčni kvocient, celo koliko ste stari…Živa iluzija! Pravi fenomen!« Potem je utihnil.
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!