Bedenje Radijska igra
odrasli
Tekst zaznamujejo dobri dialogi, s katerimi je opisano tipično vaško življenje, obrekovanje, značilno za to okolje. Opis je ironičen, bralca pa pritegne z zanimivim razvojem igre, kar spodbudi pričakovanja in preseneti z vedno novimi spoznanji o odnosih med posameznimi akterji igre.
Posamezni karakterji so skozi govor opisani živo in dosledno, pogovarjanje med čuječimi ob krsti na parah se iz misli na pokojno razvije v povsem vsakdanje, na trenutke celo humorne situacije, ženske ob tem obrekujejo, žalost pa ob mrtvi osebi postaja vse bolj hlinjena.
Nadaljevanje igre preide v erotičnost, vedno več izvemo o prešuštvovanju med vaščani, ob tem pa se groteskno oglasi celo pokojnica na parah. Igra se odvija v kontekstu podobnih situacij iz resničnega življenja. Dodana vrednost so dobri opisi pretvarjanja oseb v medsebojnih odnosih, njihova sprevrženost in primerni zapleti, kar nekoliko spominja celo na cankarjansko dramatiko. Skratka, zanimivo, primerno, skladno in zapisano v kontekstu podobnih situacij iz resničnega življenja. (Iz recenzije dr. Zorana Pevca)
ERNESTINA: Tudi meni zvoni v glavi. Sto zvonov odzvanja… v moji glavi…
BERTA: Od kdaj, Jezus Kristus?
ERNESTINA: Od nekdaj… (Škripanje kovine ob kovino, potem počasi v tišino)
ERNESTINA: Od takrat, ko se je Polde, moj mož, začel precej čudno obnašati…
BERTA: Kako čudno, Ernestina?
ERNESTINA: Ne vem, če bi…
BERTA: Kar povej naravnost. Od mene ne gre nič naprej.
ERNESTINA (Pritajena govorica): Na domačem travniku za hišo je začel loviti… krte…
BERTA: Krte?
ERNESTINA: Ja, krte… Kar je ujel, je tudi pojedel… Pozneje se je osredotočil tudi na druge travnike…
BERTA: Ne morem verjeti…Kako pa jih je pojedel?
ERNESTINA: S kožo vred…
BERTA: Oh…
ERNESTINA: Ni treba okoli govorit. Jasno?
BERTA: Sem že prej rekla, da bom tiho! Se razume… Ampak krtojed… Ne morem dojet…
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!