Johana Dramolet za dva starca, natakarico in žensko prikazen

odrasli

V vaški gostilni, Bogu za hrbtom, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja se srečata pohabljenec Jozej in njegov prijatelj Anzej.

Moška se spominjata starih časov, predvsem pa nekdanje natakarice Johane, ki je odšla delat na Dunaj. Johana, ki v drami nastopa zgolj kot prikazen iz spomina, je bila v preteklosti objekt poželenja vseh moških v vasi in Jozejeva velika neizpolnjena ljubezen, njena življenjska zgodba pa je bila zelo žalostna in težka.

JOZEJ: Anzej, ne delaj se norca iz mene. (pavza) Sam sem. Že dve leti je, kar je šla Johana delat tja čez v Avstrijo. Prav treba ji je bilo. Tukaj ji tudi ne bi šlo slabo. Le kaj jo je vleklo k tistim nemčurskim kapitalistom..

ANZEJ: Johana? Ona pa ni bila dvogrba kamela, ampak gazela! No, dve grbi je imela, v obliki joškov, ha ha ha!  Pa te je imela vsaj kaj rada? Ne bi rekel, hehe...

JOZEJ: Kako? To ti misliš. Včasih me je povabila, no saj veš kam……. Nekoč mi je rekla, da bi šla na Bled. Najel bi sobo, njenega ubogega otročka bi poslal k jezeru, naj se zabava, midva z Johano pa bi se ljubila v postelji.

ANZEJ: Na Bled? S teboj? Oh, daj no… Ona je imela Lahe rada, tam čez… Taka pa tebe ne bi marala. Naglušen si, star, pa še slep povrhu!

JOZEJ: Takrat, ko še nisem bil revež me je ljubila! In z menoj je bila prijazna…Tudi pol …

ANZEJ: Kakor z drugimi. Kdor je imel kaj cvenka, za tistega je pa bila prijazna.

JOZEJ: Pol tebe ne bi marala, ko ti nič ne žvenketa v žepu.

ANZEJ: (užaljen) Kako veš? To pa že ni res! Samo škoda je cekinov, da bi jih babam dajal.

JOZEJ: Jaz bi jih Johani dal, samo če bi hotela. A je ušla.

ANZEJ: Vem.

JOZEJ: Tja čez, kamor jo je skozi vleklo.

ANZEJ: Na Dunaj.

JOZEJ: Ja, na Dunaj menda. Tam je zdaj gastarbajterka. Spretna kelnerca je bla, se spomniš? A gospoda na Dunaju, omika, olika …Johana je bila ženska, se spomniš?

ANZEJ: Kaj se ne bi…

JOZEJ: (Zavzdihne) Tako prešerno se je smejala, ko je švigala med mizami, široko nabrano krilo ji je frfotalo okoli ozkega života, pa lasje… Kot saje črni lasje so ji pokrivali lepo glavo. Veselje jo je bilo gledati. Včasih mi je pomežiknila, včasih pa je gledala tako otožno, kot bi se česa žalostnega spominjala.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!