Hiša Po motivih zgodb Edgarja Allana Poeja
odrasli
Robi Nos se je rodil z impresivnim nosom, ki mu je vedno zvesto sledil. Smisel njegovega življenja je bilo raziskovanje Nosologije, znanosti o nosovih. Robi Nos je užival velik ugled med ljudmi. Vsi so občudovali njegov nos, dokler ga ni nekega dne hudo polomil. Takrat se je vse spremenilo. Robi Nos se je zatekel k svojemu prijatelju Tomažu Kvragu. Njegovo življenje je bilo še večja tragedija, tako imenovani Tomažev pasjon. Tomaževa mama Zenobija si je na vse pretege trudila, da bi iz njega naredila dober zrezek, a ji to ni uspelo. Na koncu je tudi njo doletela huda nesreča, ki je povzročila veliko zmedo za uporabnike ure v zvoniku. Ko se je čas v zvoniku znova začel vrteti, je ura odbila trinajst in uho Generala Uhlja je doletela novica, da je Evgen Klopčič ubil svojo ženo Berenico. Evgena je ženina smrt hudo prizadela.
Ah, kako božanski razgled. Vidi se vse mesto. Tam je hiša ... in tam živi spoštovani gospod Kozakijevič! Lej, lej, gospod Uhelj pelje psa na sprehod. Z njim pa je tudi Pompej, tisti pritlikavi črnec, njegov služabnik! Kakšna dobra duša, ta gospod Uhelj. Na sprehod pelje psa in služabnika. Ampak, ta hrup! Oh, ta neznosni hrup se sliši celo do sem, do teh višin. Zdaj razumem Boga. Ta hrup! Ljudje se nenehno pogovarjajo. Ženske vreščijo. Otroci se dušijo. Prašiči krulijo. Biki rikajo. Krave mukajo. Konji hrzajo. Mačke mijavkajo. Psi plešejo. Kaj? Psi plešejo? Je to mogoče? Ne, to ni mogoče. Kar zmrazilo me bo. (velikanski kazalec za minute ji stisne vrat) Aaaah! Kaj je to? Nekaj me res mrazi. Joj! Ura me je stisnila v primež! Kakšna metafora! Kako metafizično! Ne smem izgubljati časa! Niti sekunde! ( poskuša se osvoboditi primeža ure) Ah, prepozno je! Zdaj ne morem ne nazaj ne naprej. Žalostno, res žalostno. Če se bo tako nadaljevalo. Psi plešejo, jaz pa tako ... v primežu. Oh, to boli! Pritiska! Pritiska tako močno, da mi bodo oči ... (levo oko ji izpade iz očesne votline in se skotali na tla; vzdihne z olajšanjem) Uuuuh! No, pa sem brez očesa. Ampak to ni tako strašno. Strašen je ta izraz neodvisnosti in prezira, s katerim me gleda, odkar je pobegnilo od mene. Poglej, poglej, kako se samo sebi zdi pomembno, to moje levo oko! Bilo bi smešno, če ne bi bilo ogabno. Pa še mežikanje in ... kako se reče? Trepenenje? Utripanje? Tisto s trepalnicami. Kako nizkotno in nehvaležno. Poglej, poglej, kako sta si blizu, a tako daleč, ti moji obe očesi! Tisto spodaj vabi, kliče svojega desnega tovariša, naj se mu pridruži, naj tudi ono gre od mene ... (desno oko izpade iz votline)
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!