Mizoginija Oratorij za soliste, solistke, moški in ženski zbor ter orkester

odrasli

Mizoginija je dramska pesnitev, ki bi jo, če bi jo brali dobesedno, do zadnjega prizora lahko interpretirali tudi kot hvalospev androcentristični družbi. Vendar ironija, humor in rima spretno nakazujejo distanco do napisanega, ki skupaj z naslovom usmerjajo k ostri kritiki sovražnega odnosa do ženskega spola, ki bo vedno obravnavan kot drugi spol. Besedilo je izmenjujoč dialog v verzu med zborom in solistom, ki skupaj orišeta pozicijo naslednjih žensk: Eve, ki se je pustila zavesti Hudiču, Marije, ki je vzor popolne matere, ki je seveda tudi popolna ženska, ženske kot stroja za reprodukcijo vojakov in ženske kot čarovnice. Nazadnje smo priča monologu Gabrijelinega življenja, ki je nastal po resnični zgodbi in govori o slehernici, novodobni žrtvi patriarhalne družbe, ter jasno izriše, kaj se zgodi, če se nihče ne postavi za žensko. Ta ostaja druga, saj družba še vedno tiho ščiti prvega. 

SODNIK

Ženska je kazen za človeški rod,

ker je vedno in povsod 

živa pohota, naslada, šíbkost,

ki zlorablja naravno môškost.

ŽENSKI ZBOR

Jaz sem pohota, naslada, šibkost.

SODNIK

Ženska nima svoje zavesti,

zato mora biti del moške posesti.

Njeno mentalno življenje

je za moškega trpljenje,

saj se odvija v predpojmovni obliki.

Težko je oporekati takšni sliki -

ženska je alogična in amoralna,

brez duha, pameti, prazna, a verbalna,

nima duše, razvoja, in spomina.

Duševno je torej megla in temina.

ŽENSKI ZBOR

Nimam duše, nimam spomina,

jaz sem megla in temina.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!