Maister in Marjeta ali Memoari občinske tajnice
odrasli
Marjeta je bila vse življenje tajnica – začela je na Partiji, nadaljevala na sindikatih in bila na koncu zaposlena v županski pisarni. Ob upokojitvi se iz omare v njeni pisarni oglasi kip Rudolfa Maistra, kamor ga je spravila pred leti, ko je režim preprečil njegovo postavitev, in ji veli, naj zapiše svoje spomine. Njeni spomini slikajo spreminjanje slovenske družbe skozi zgodovino. Po Marjetini smrti njena hči Irena kot predstavnica liberalnega kapitalizma proda materine spomine in se s tem maščuje očetu, ki je ni nikoli priznal in ni skrbel zanjo.
FERI: Gospa županja ima prav. Časi so se spremenili. Mi v političnih organizacijah menimo, naj civilna družba postavi spomenik. Ne bomo ovirali.
ADELA: Občina bo dala zemljišče, uredila komunalne zadeve. Next question, please!?
JOŽEFINA: Sem igralka! Naš teater stagnira. Direktor Drame nima nobene besede, ves denar pobere Opera, v baletu so sami Romuni, ki nas tlačijo ...
ADELA: Zamenjajte direktorja! Naj pride tak, ki si bo upal. Ki bo prodrl v Evropo, v svet. Ki bo predrzen, ki bo vedel, kaj hoče ... Ki bo imel, oprostite dame, jajca! Takega bom podprla. Ki bo presegel slovensko majhnost.
MARA: Kaj pa dom za starostnike? Za Jožeka je bil prostor, zame ga ni več! Kako je to mogoče?
ADELA: Mi gradimo na mladih, na prihodnosti in ne preteklosti. Toda zavzela se bom, da boste imeli evropski standard starosti ...
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!