O, ne, ščuke pa ne
odrasli
Na uredništvu provincialne podružnice radia Center dobijo novega direktorja. Kremžarja nasledi mladi, nadobudni Peter, ki želi prevetriti program radia. Vodstvu radia in oblastem gre posebej v nos oddaja telefon resnice, s katero naj bi javnost slišala glas navadnih delavcev in drugih preprostih ljudi. Oddaji očitajo liberalizem in pluralizem mnenj, Petra pa po trimesečnem poskusnem delu na direktorskem mestu zamenja prejšnji direktor Kremžar, ki z ženo končno pričakuje otroka, ki je v resnici Petrov.
PETER: Zdravo, dober dan. Prosim.
STRAŠEK: Saj se tikava ne, saj sva bla skup na faksu. Samo jaz nisem nadaljeval, naši faksi ubijajo talente, ti povem. Pa sem pustil. Ni pravih profesorjev za nas talentirane.
PETER: Kaj pa pol delaš?
STRAŠEK: Vse. Pišem, slikam, diskutiram ... Pravi Sokrat sem v tem gnezdu. Saj nisem jaz kriv, če je toliko brezveznikov okoli mene, ki jim moram soliti pamet. No, tebi bom pa res lahko tu v veliko pomoč. Članke pišem na kile.
PETER: Ne, ne gre mi za to. Saj nismo v stiski za material. Gre za to, da bi dobil nekaj korajžnih člankov, nekaj, kar v resnici teži ljudi, nekaj, kar bi malo zdrmalo to gnilo mlako ... da bi prišlo v javnost to, kar ljudi res tare, kar je v njihovih glavah, pa nočejo ali si ne upajo povedati na glas. Prispevki so lahko zelo kritični, lahko pa pohvalni, samo neangažirani naj ne bojo.
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!