Perzej

otroci, mladi

Peter in njegova mlajša sestra Irena obiščeta lutkovno predstavo. Posebej navdušena je Irena, ki si neizmerno želi videti Perzeja. Potem ko je od očeta slišala zgodbe o njegovih junaštvih, je prepričana, da je prav on njen princ iz sanj. Ker se predstava kar noče in noče začeti, Irena ne zdrži več in zleze na oder ter izgine za zaveso, Peter pa za njo. Tu pa se nenadoma znajdeta v grškem podzemlju Had, kjer srečata celo vrsto mitoloških junakov na čelu s Sizifom, Tantalom, Orfejem, Perzefono, Haronom, Heraklesom, Prometejem ...

IRENA: Peter, meni je vse to zmeraj bolj čudno.
PETER: Zakaj naju ni še nihče nagnal z odra?
IRENA: Zakaj sva v Hadu, če je pa Perzej še živ?
PETER: Res že sto let nisem bil v lutkovnem teatru, sploh v nobenem teatru, če sem iskren ... ampak, da bi se tako spremenilo, da so začeli zdaj v igre vpletat še gledalce  ... Če je res, je to skoraj boljše kot kino.
IRENA: Kakšen kino! Kakšni filmi! Peter, to je zares!
PETER: Ah, daj. Nič ni zares. To je teater. No, tisti igralec je res vse vzel, kot da bi bilo zares ... Dober je bil.
IRENA: Ah, kakšen igralec!? To je bil Tantal! Tantal! /tišina, Irena se razgleduje/  Malo me je strah.
PETER: Ah, daj no. Česa te je pa tukaj lahko strah?
IRENA: Sami mrtvi so okrog.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!