Dost mam!

odrasli

Visoko noseča Starulja (47) se na božični večer zaradi popadkov znajde v čakalnici sprejemne pisarne porodnišnice. Čaka pred vrati, na katerih piše "NE TRKAJ", v rokah pa drži listek s številko 46, čeprav je čakalnica prazna. Vrata oz. The Vrata je ne spustijo naprej, red je red in red mora biti, sploh pa na poličko ni položila zdravstvene kartice in tudi, "... kaj si pa misli, da gre pri svojih letih postajat noseča!" Starulja ima vse močnejše in močnejše popadke, The Vrata pa špekulirajo, da rojevanje najverjetneje samo hlini. – Ko je otrok enkrat rojen, The Vrata nad Staruljo izvajajo nove in nove pritiske, ki privedejo do tega, da Starulja svojega otroka najprej brutalno zavrne, potem pa le najde moč, da izpod kičaste jelke v kotu čakalnice potegne lično zavito darilo, v katerem je sekira, s katero The Vrata razseka na kose. Otrok in mama se končno lahko povežeta, si zaupata strahove in pričakovanja ter se zbližata.

Vsak od nas je kdaj nemočno stal pred vrati, "The Vrati", na milost in nemilost prepuščen mašineriji birokratizma, ki obvladuje moderni svet in določa sistem vrednot ... Vsak od nas se je že znašel v situaciji, ko je v stiski tiho jokal, medtem ko so drugi, opiti s svojo momentalno pozicijo moči, sladostrastno kazali nanj, kaj vse je naredil narobe ali pa vsaj ne ob pravem času … 

STARULJA: Ime potrebuješ. Imenovati te moram. Toda kako naj te imenujem, če ne vem, kdo si? 

OTROK: Star. 

STARULJA: Star, Star … Star kot zvezda? 

OTROK: Star, Star. 

STARULJA: Potem ostane meni samo še Ulja. Bi ti bilo všeč, če bi bilo tvoji mami ime Ulja? 

OTROK: Ne. 

STARULJA: Tudi meni ne bi bilo všeč. Torej si izberi druge črke. 

OTROK: Čebelnjak. 

STARULJA: Hm. – Ulj? 

OTROK: Panj. 

STARULJA: Ulj. 

OTROK: Ja. 

STARA: Dobro, Ulj. Podarjam ti tri črke svojega imena in te blagoslavljam: bodi vedno poln medu. Zapoje. Lalalaj … ralajnananaj... nanaj … nananj … 

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!