Kleistovo pismo Gledališka drama po romanu Alberta Moravie Melanholija ali 1934
odrasli
Lucio v njenem možu ne vidi ovire ter jo povabi na zmenek, ki ga Beate, gledališka igralka ter ljubiteljica Kleista, zavrne. Namesto Beate naj bi naslednji dan v isti hotel prišla njena sestra dvojčica Trude, ki jo Beate v zameno zase ponudi Luciu …
LUCIO: Kleist prav gotovo ni bil propadel, bil je velik pisatelj!
TRUDE: Prav to je komedijantstvo: biti Beate Müller in se imeti za Heinricha von Kleista.
LUCIO: Kaj se je torej zgodilo z židovskim pianistom?
TRUDE: Bilo je tako, da je bila Beate, čeprav iz komedijantstva, odločena, da se bo zares ubila, medtem ko se je pianist obotavljal.
LUCIO: Zakaj se je obotavljal?
TRUDE: Ker ga je bilo strah. Pravzaprav njegov obup ni izviral iz literarnih nagibov kot Beatin. Kaj je to? (Spet zvok klavirja)
LUCIO: To igra mati zdravnice Cuomo. Nora je in ko dobi napad, igra na klavir.
TRUDE: Isto melodijo začenja znova in znova.
LUCIO: Drugače, pravijo, je prijazna stara gospa. (Poslušata) Iz česa sploh izvira obup? Literarni obup! Ali obstaja sploh kaj takega? Hrepenenje, žalost, melanholija ... Nekakšno sprijaznjenje, da nismo namenjeni večnosti. Misliš, da je to, to? Da smo ranljivi, človeški, da se ne bomo mogli izogniti nobeni bolečini, da bomo ostareli, da ne bomo ves čas srečni ...
TRUDE: Ne vem, nisem intelektualka. Jaz sem obupana zaradi konkretnih stvari
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!