rokgre    

Pavlek

Leto nastanka: 2003
Zgodba o človeku, ki mu življenje ne prizanaša, on pa nikoli ne izgubi svoje velike človečnosti in tihe filozofije: da se noben človek ne rodi slab.
Število vlog: 1 (1 m)

odrasli

monodrama
medčloveški odnosi, posebnež

"Šantavi" in "špeglavi" Pavlek, ki ga imajo vsi za "nebodigatreba" možakarja, ki je dober le za to, da ti posodi denar, da se človek dela norca iz njega ... Kaj drugega pa si z njim res nimaš početi ...

Ženska, pri kateri živi, ga je vzela zaradi njegove "visoke penzije" – ali pa zato, ker jo sploh ima. Njeni otroci, vsi že pri kruhu, no, vsaj blizu njega, ga prenašajo le zato, ker "da kaj zraven" za avto, za novo streho, za fasado na hiši ... pa še za kaj. V gostilni se obregujejo obenj, ker žuli svoj malinovec, za rundo pa nikoli ne da. Mu skrivajo očala, ga kličejo kripl ...

Pa mislite, da se Pavlek kaj sekira? Niti ne. Njemu že ne bo želodec počil – tako kot njegovi mami, ki ga je včasih hudo maltretirala in zaradi katere se tudi oženil ni nikoli ... No, saj psa mu je kupila, ja, to že, njegove simpatije pa je preganjala in takoj hotela v Dravo, če je kakšno pripeljal domov.

Samo to je neka moja moč. Fčasih sn jas tudi malo hudobn – kr želim si, da keri ne bi vrno, da bi ga pol lahko jas postrani gledo, pa ga v sram spravlo.

Se rečem nea nič, samo pogledat pa znam. Tak odkrito. Tega se najbol bojijo. Skoro fsaki pogleda stran.

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!

Ste napisali dramski tekst in želite, da bi bil dostopen prek portala sigledal.org?

Pošlji svoj tekst

Nagrade, nominacije, izbori in priporočila

Žlahtno komedijsko pero

2004

Uprizoritve teksta

Režija: Rok Vilčnik

Pavlek

Mestno gledališče Ptuj, 2004

Spletna povezava

Odmevi

Matej Bogataj

Pavlek (kritika)

"Pavlekove epizode, ki jih deli z nami, čeprav ne vemo, kaj ga v to žene, saj ne gre za poslavljane in bilanco, so nabite s posebnim sentimentom. Rad se spominja vsega lepega, recimo ljubezni svoje psice, edinega res recipročnega odnosa doslej, redko kdaj reče o kom kaj gršega, čeprav vidimo, da njegovo rezoniranje še kar uspešno loči dobro od slabega. Zdi se, da včasih približa tisti meji, ki jo imajo posebneži in udarjenci v Kosmačevih zgodbah, ki pa hkrati že kukajo v kraljestvo, so sicer čudaki, vendar hkrati na poseben način obdarjeni, vidijo in se veselijo tistega, kar je večini zaradi diktata uspešnosti in napredovanja zakrito. Pravzaprav je Pavlek kosmačevski, razen da očitno že malo pada tudi na blagovne znamke."

Delo, 2004

Drugi teksti avtorja