Naše gledališče
odrasli
IZ UTEMELJITVE NOMINACIJE ZA NAGRADO SLAVKA GRUMA: Besedilo se motivno navdihuje pri Gogoljevem Revizorju, saj gradi osnovni konflikt na prihodu lažnega gledališkega inšpektorja Ivana Sergejeviča Balmazova v manjše rusko gledališče. Besedilo pa ni napisano v Gogoljevi realistični maniri, ampak je prignano v grotesko in tako žanrsko nedvomno sodi v dramo absurda. Spada pravzaprav v isto tradicijo kot Ljudski demokratični cirkus Sakešvili istega avtorja, le da se loti tematiziranja gledališkega miljeja.
Tako spoznamo gledališče, ki ga vodi električar in v katerem igrata le dva igralca, Arina Nikolajevna, najboljša igralka in direktorjeva žena, in Rogovilov, dramski prvak in ambasador gledališča. Oba ves čas igrata eno in isto vlogo, v kateri sta seveda popolnoma suverena in predvsem sama na odru. Tako se zdi, da nenehno igrajo Antigono, vendar le prizor z Antigono v jami/grobnici. Na takšnem odru je prostora le še za angele, ki kot nekakšna dekoracija lebdijo v zraku, a pogosto tudi trdno pristanejo na tleh. Še več, gledališče je povsem avtonomno. Tako ima lastne dramatike – ti so včasih scenski delavci, drugič brezposelni sorodniki zaposlenih – in celo lastno občinstvo, ki ga predstavlja Nikita Kantagrjuhin, diplomirani gledalec. Gledališče torej v popolnosti izpolnjuje pričakovanja svojega občinstva, največje uspehe pa žanje v Južni Ameriki, konkretneje v Panami, kamor običajno potujeta le direktor in njegova žena. Da imata tam tudi bančne račune, kamor nalagata ukradeni denar gledališča, se razume samo po sebi.
Na koncu Liza, na seznamu dramskih oseb opisana kot »mlada igralka, ki je v resnici starka«, uprizori nekakšen vnebohod – najverjetneje samomor, ob katerem pusti stran in pol dolgo poslovilno pismo. Gledališče dogodek v že kar vampirski maniri izrabi za novo dramo. Kot pravi direktor: »Takoj razmnožit in razdelit, pa režiserje odkopat! Dajmo zdaj naredit eno skupno fotografijo, da bomo imeli za spomin na to koprodukcijo!«
IVAN SERGEJEVIČ: Ah, zdaj pa stresate kapitalne nonsense!
SOFRON VLADIMIRIČ: Čisto nič ne stresam! Kaj pa mislite?! Saj je popolnoma jasno! Vsa gledališča v državi vzdržujejo ministrstvo. To je splošno znano. Pa ne samo gledališča – tudi galerije, koncertni odri, kinodvorane in vsi umetniki. Brez nas ministrstvo ne bi imelo smisla in bi propadlo. Vendar smo veseli, da imajo vsaj kak program. Igrajo ministre, tajnike, referente, komisarje, računovodje, čistilke in vse ostalo, kar rabijo za svojo predstavo. Vam povem, niti niso tako slabi, sploh ne. Seveda igrajo večinoma komedije in farse, ampak to odlično, vrhunsko, z vso predanostjo!
IVAN SERGEJEVIČ: Kako zmorete?
SOFRON VLADIMIRIČ: Si mislite, da nam ni lahko, kaj? Včasih ne spravimo skupaj niti ene besede. Enostavno jih nimamo od kod vzeti. Prvak samo stoji na odru in se razkazuje. Včasih pride že kar priklonjen. Zakaj mislite, da je ves čas na urgenci? Po vsaki predstavi ga ravnajo. Mogoče bi si morali pustiti brado. Ste se že navadili na kostum?
IVAN SERGEJEVIČ: Ne razumem vas!
SOFRON VLADIMIRIČ: Rabite nekoga, ki bo dal več vsebine vašemu življenju. Kakšnega dramatika ne bi bilo slabo uporabiti.
IVAN SERGEJEVIČ: Sam si dajem vsebino!
SOFRON VLADIMIRIČ: Kakšna neizmerna karizma! Za koprodukcijo z vesoljem bi nam prišel prav en tak samosvoj gledališki inšpektor!
IVAN SERGEJEVIČ: Kdaj bo premiera?
SOFRON VLADIMIRIČ: Ves čas je.
IVAN SERGEJEVIČ: In naslov?
SOFRON VLADIMIRIČ: Naše gledališče.
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!