Nisi pozabila, samo ne spomniš se več
odrasli
Lucija in Matjaž sta navdušena, saj je v časopisu izšla zelo pozitivna kritika Matjaževega novega romana. Njuno veselje prekine obisk Lucijinega dvojčka Leona, ki sestri očita, da ni več oseba, kakršna je bila nekoč. Iz njunega pogovora izvemo, da je Matjažev roman v resnici napisala Lucija oz. da gre za njene dnevniške zapise, in da gre pravzaprav za zgodbo o Luciji in Leonu. V nadaljevanju se izkaže, da se Leonov obisk v resnici pravzaprav sploh ni zgodil.
MATJAŽ: Pa dobro, kaj je zdaj to? Kaj bi rada od mene? Mislil sem, da sva skupaj prišla do konkluzije ...
LEON: Konkluzija, je rekel. Kon–klu–zi–ja. Stari, res si genij.
MATJAŽ: In zdaj, sredi noči me na tak način obtoževati ... Česa?
LEON: Kraje. To. Pojasni, zakaj. A je tej akademski buči vse tako težko dopovedat? Zakaj in kako si lahko ukradel roman?
MATJAŽ: To sem naredil zate. Pa saj veš.
LUCIJA: Matjaž, saj razumem. Saj jaz razumem, samo ...
LEON: Samo prav pa ni, a ne, Lučka?
LUCIJA: Ne vem, saj ne vem.
LEON: Ni bilo prav. Ni prav.
LUCIJA: Mogoče res ni bilo prav, Matjaž.
MATJAŽ: Ja pa kaj zdaj ni bilo prav? Dobro, kaj bi rada od mene?
LEON: Samo odgovor na zelo preprosto vprašanje.
MATJAŽ: Zate je vse tako preprosto. Sredi noči terjaš od mene odgovore na neka subnormalna vprašanja.
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!