Simona Semenič    

še ni naslova

Leto nastanka: 2018
ne več mlado dekle pa naposled le treščim na tla
Število vlog: 18 (13 ž, 5 m)
odnosi, rušenje dramskih konvencij, stereotipi, usoda, ženski vidik

Avtorica se Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približa z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla.

IZ UTEMELJITVE NOMINACIJE ZA NAGRADO SLAVKA GRUMA: Potrpežljivo, vse do konca, do zadnjega diha, vsi z bralcem/gledalcem vred upajo na čudež, kajti samo čudež lahko reši mlado punco, ki jo pripeljejo v bolnišnico po prometni nesreči. Njej je čudež že to, da se je odpravljala na zmenek, in tudi sicer imajo vse vpletene z zmenki skoraj več opravka kot z reševanjem; skoraj toliko kot s pričakovanjem čudeža. Ker so tudi zmenki čudežni, kadar gre za Janeza, ime je seveda generično, on ima najlepšega tiča na svetu, pravi ena od očividk, in z njim so obsedene in okoli njega se prekrivajo skrivnostne zgodbe na kliniki ob nesreči in pričakovanju čudeža prepletenih. To je igra o prepletajočih se ženskih usodah, o njihovih poželenjih, o izrabljenosti, utrujenosti materiala in minevanju, kar je v prostoru, kjer se vse skupaj dogaja, na bolnišnični urgenci, še bolj podčrtano. Igra je spisana z dobršno mero potujevanja: tukaj je mlado dekle, ki se nam predstavi tako rekoč z meje med življenjem in smrtjo, pa tudi glas nekoliko starejše pripovedovalke, tiste, ki ves čas pada s postelje proti tlom in prizemljitvi. Ob tem meša čase: kar se je in kar se šele ima zgoditi, je stisnjeno v eno; časovni žepki, tudi takšni, ki nas napotujejo na tekoči trak v perutninski klavnici, le-to privzdignejo v prispodobo jalovosti in ponovljivosti naših gonov. Besedilo govori o ženski želji neposredno, govor poželjivk o tistem, ki jih vse združuje, ker ima univerzalen ključ do njihovih src in tistega okoli njih, teles, se približuje trivialnim klišejem, opazen je preplet različnih govoric, tudi obarvanost z dialektom, ki zaznamuje govorce in poglablja njihovo karakterizacijo. Drama, ki z mehkim in fantastičnim drsenjem skozi čase in situacije kaže notranje, psihične procese vpletenih; ti so na sledi idealiziranja objekta želje: osvobojeni in nezadržni. Pravzaprav je od poželenja in libida močnejša samo smrt. 

tretja delavka 

ampak on je ... on je res ... 

 

gospa v šestdesetih

uglajen in urejen 

 

zdravnica strasten in nepredvidljiv 

 

prva delavka

pozoren in previden 

 

medicinska sestra 

direkten in ne komplicira 

končno eden, ki ni mehkužen, hvala milemu bogu v nebesih, končno eden, ki noče od mene nič več kot samo tisto, kar hočem tudi jaz, eden, s katerim se ni treba pogovarjat, si pošiljat sporočil, eden, s katerim se ni treba ukvarjat, pride, kadar hočeš, in gre, ko ti je dovolj 

no, včasih tudi dva dni prej

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!