Simona Semenič    

tisočdevetstoenainosemdeset

Leto nastanka: 2013
Začne se z lužo krvi. Osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Potem se vse zavrti. Mlaka posušene krvi izgine. Kateri svet je boljši? Tisti, ki ga živimo, smo ga že preživeli, ali ta, ki prihaja?
Število vlog: 8–29 (5–9 ž, 3–20 m)

+ podolgovato bitje, glas jožice

drama, fragmentarna dramaturgija, časovni, prostorski in identitetni preskoki
nostalgija, zgodovinska tematika, razkroj skupnosti

Zgodba spaja in razdvaja dva časa – prvega, ki je v domovini "reda in dela" v slogi združeval moči, prisegal na častno Titovo, polne tovarne in iskrene tovariše, ter drugega, sedanjega, kjer obljube ne zavezujejo več, kjer meč moči vihtijo zgolj samozadostno arogantni posamezniki, ki "za đabe" prodajajo državno, nekdaj ljudsko infrastrukturo, delavci pa so, kot kolateralna škoda tajkunskih poslov, ostali praznih rok, brez vere, brez vizije, brez kruha. Male zgodbe iz malega mesta ali kako smo nekoč verjeli, da odpiramo vrata v "drugo Švico" oziroma balkansko Indijo Koromandijo, dobili pa smo levo, desno in počez zavito bombonjero – plesnivo, smrdljivo in črvivo.

erik

evo, vidiš tu, saj kri je še

 

edo, šahist v kavarni, erikov brat

ma si videl tudi nesrečo al sam to truplo

 

erik

sam truplo

tukaj, glej, tukaj je bila glava in potem je tako ležal, nisem dobro videl, ma meni se je zdelo, da mu pol obraza fali

 

edo, šahist v kavarni, erikov brat

u, grozno, mater

ampak kaj, saj to ni nič takega, saj vsak dan kdo umre

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!