Evald Flisar    

Akvarij

Leto nastanka: 2007
"KONRAD: Sovražim vse, kar ima opraviti s svetom, kakršen je postal, ko sem bil pozoren na druge stvari. Dolgočasi me vse, kar je s tem svetom povezano. Drobna veselja in drobne žalosti mojih sorodnikov me dolgočasijo do dna srca. Predvsem pa me dolgočasi vsaka vrsta pogovora, tudi tale s teboj, saj mojim mislim odvzema resnico, resnost in pomen."
Število vlog: 7 (3 ž, 4 m)
cinizem, družina, medčloveški odnosi, osamljenost

IZ UTEMELJITVE NOMINACIJE ZA NAGRADO SLAVKA GRUMA: Glavni akter drame se iz sveta pornografije, vseprisotnosti medijskega kiča, navzkrižne in počezne kopulacije in podobnih ekscesov po tem, ko je v vsem tem polno in nadvse uspešno sodeloval, umakne. Zavesi se s cinično distanco, obsodi se na drobne užitke in silovito odbija poskuse bližnjih in daljnih, da bi ga potegnili nazaj v svet in ga zapletli nazaj v zagatne odnose. Vsi se vrtijo okoli protagonista, prepričani, da so ravno oni svet in rešitev, pomembni še toliko bolj, ker jih noče in ne mara. Po radikalni bilanci, ki pokaže ne samo v vse zažrto amnezijo in potlačitev, ampak tudi senčno in kaj klavrno podobo samote in samozadostnosti, se drama katarzično odpre in ponuja možnost prehoda.

MIKLAVŽ: Verjetno sploh ne veš, kako trpim, ko te vidim takega. In našo družino. Kaj je nastalo iz nje.

KONRAD: (po premoru, tiho) Mi lahko nekaj zaupaš? Kakšen občutek je to? Trpljenje. Opiši mi ga.

MIKLAVŽ: Se norčuješ iz mene?

KONRAD: Zakaj ne moreš v mojih besedah videti samo tistega, kar skušam z njimi izraziti? Povedal si mi, iskreno, da trpiš. In jaz sem te prosil, enako iskreno, da mi opišeš nekaj, česar ne občutim več. Že nekaj let. Odvadil sem se. Tako kot kajenja.

MIKLAVŽ: Ga nič ne pogrešaš?

KONRAD: Kajenja ne, trpljenje pa dostikrat. Ne zaradi trpljenja samega, ampak zaradi smeha. Ko sem še znal trpeti, sem se znal smejati bolj polno. Nekako, kot bi se reklo, iz srca. Zdaj pa moj smeh zveni nekam, kaj pa vem ...

MIKLAVŽ: Votlo?

KONRAD: Recimo.

MIKLAVŽ: In to te moti.

KONRAD: Nekoliko. Ne vem, zakaj bi se sploh še smejal. In če se ne morem niti smejati, kaj mi sploh še ostane?

MIKLAVŽ: Če želiš ponovno trpeti, ti lahko pomagam. Lahko ti povem nekaj, česar ne veš.

KONRAD: To ti absolutno prepovedujem. Vem, da nosiš v sebi neizživete teroristične težnje, ampak prosim te, ne vdiraj v mojo nevednost z informacijami, ki so v vsakem primeru zanimivejše zate kot zame.

MIKLAVŽ: Imam informacijo, ob kateri bi tvoje truplo vsaj trznilo, če ne oživelo.

KONRAD: In posredoval bi mi jo z največjim užitkom, kot razodeva tvoj škodoželjni izraz. Zadrži jo zase, za danes imam dovolj. (Pogleda na uro.) “Koliko je čas? Nemogoče! Štiri čas? Tak velik čas?” Citat iz Casablance.

MIKLAVŽ: Vseeno ti bom povedal ...

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!