Evald Flisar    

Nora Nora

Leto nastanka: 2003
Kako ljubezni podaljšati rok trajanja ali igra, ki nas razkriva, ko ljubimo, ko sovražimo, ko se predajamo in ko smo izigrani ...
Število vlog: 4 (2 ž, 2 m)
ljubezen, partnerski odnosi

Nora 1 in Helmer 1 ter Nora 2 in Helmer 2 se zavestno identificirata z junakoma Ibsenove Nore. Prvemu se ljubezenski odnos šele začenja, drugemu nezadržno izteka. Dva para živita vzporedni življenji v istem stanovanju, ne da bi vedela drug za drugega (čeprav se zavedata paralelnosti svetov – seveda notranjih, ne zunanjih). V NORI NORI sta vzporedna para tista, ki drug drugemu predstavljata »imaginarna« partnerja, s katerima bi rada živela – dokler se jima želja ne izpolni in se resničnost začne ponavljati; potem postaneta »imaginarna« dotlej resnična partnerja, dokler se možnosti ne izčrpajo in je »žirafa« za vselej obglavljena. Obema paroma iz NORE NORE se namreč izkaže iluzija po »idealnem« partnerju kot napaka. Zakaj se to hotenje nikakor ne more uresničiti, je temeljno vprašanje, ki si ga zastavlja NORA NORA.

IZ UTEMELJITVE NAGRADE SLAVKA GRUMA: Igra je nekonvencionalna variacija na temo Ibsenove Nore. Avtor je po obeh glavnih junakih imenoval tudi svoji dramski osebi, Noro in Torvalda, ju zrcalno preslikal na drugi par v drami, ju poimenoval z istima imenoma in metaforično potegnil enačaj med večna vprašanja in odgovore na temo ljubezni. Oba para ujame v paralelnih situacijah, splošno prepoznavnih in hkrati obskurnih. Dramske osebe premorejo veliko mero avtorefleksije, trudijo se osvestiti medsebojna razmerja, izmenjajo si partnerje, jih preizkusijo, vendar na koncu prevlada ugotovitev o ujetosti, o istosti, saj vse prizadevanje v odnose ne prinaša novuma. Rezultat je občutek prežvečenosti istih besed in vselej istih odgovorov nanje. Flisar se ne sprašuje več o tem, s kom in če sploh biti in ne ponuja nikakršne iluzije, temveč išče skrivnost v iskanju najboljšega načina skupnega preživetja.

Igra je polna dinamičnih in duhovitih obratov, nabitih replik in direktnih odzivov nanje, odlikuje se z živo karakterizacijo in sodobno jezikovno artikulacijo. Razkriva nas, ko ljubimo, ko sovražimo, ko se predajamo in ko smo izigrani, vendar nas na tragikomičen način opozarja, kako smo prav v tem ujeti v osupljivo enake vzorce.

NORA 2: Hočem ti samo dobro ...

HELMER 2: Nočem, da mi hočeš dobro. Hočem, da me pustiš pri miru.

NORA 2:  Mož in žena sva ...

HELMER 2: Zato. Žena pusti možu dihati.

NORA 2: Jaz ne morem dihati ...

HELMER 2: (ji pritisne nož ob grlo) In kako se počutiš? Prijetno? Tako se večino časa počutim jaz.

NORA 2: Torvald, ne ...

HELMER 2: Zakaj ne?

NORA 2: Iz ljubezni ... Iz ljubezni do mene ... In moje do tebe.

HELMER 2: Ljubezni? Kje si pa našla ta fosil?

NORA 2: Ne bom več ... Obljubim.

HELMER 2: Bom imel odslej mir?

NORA 2: Prisežem.

HELMER 2: (odmakne nož in odsune njeno glavo) Ne razumi me napak. Vsakdo ima pravico do dihanja.

NORA 2: (si masira grlo) Dihaj, Torvald. Dihaj, kolikor te je volja.

HELMER 2: Zelo radodarno od tebe.

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!