Nimfa umre
odrasli
Tristan in Izolda sta par, ujet v igro ljubezni in smrti oziroma smrti ljubezni. Čeprav sta si prisegla in se na vso moč trudila, da njun odnos in s tem njuno življenje ne bi zapadlo v rutino, se jima je zgodilo natanko to. Zato da bi ubežala sivemu vsakdanu, igrata najrazličnejše vloge, vendar ne znata postati tisto, kar drugi želi in potrebuje.
IZOLDA: Bog nas je kaznoval, ko nam je podaril slo po ljubezni.
TRUBADUR: (izroči Tristanu čopič in barvice) Bova začela?
TRISTAN: Bova začela?
IZOLDA: Naslikaj mi Irsko. Tristan me noče peljati tja. Naslikaj mi jo.
TRISTAN: Zdaj?
IZOLDA: (vstane) Naslikaj mi gozd. (Sleče si haljo. Potem se začne počasi, obredno znova oblačiti, najprej krilo, potem bluzo, potem pulover, potem še en pulover.)
IZOLDA: Potem bova z roko v roki odšla med drevje. Ti boš pripravljal platno in barvice. Jaz se bom slačila v trepetajoči mreži sonca in senc. Ulegla se bom. In tam, belo in ranjeno v mrtvem listju, me boš slikal. (Nazadnje si ponovno obleče še haljo, leže na kavč in se zvije v položaj zarodka v maternici.)
TRISTAN. Izolda …
IZOLDA: In ko me naslikaš, mi vdahni dušo, da boš imel novo nedolžno Izoldo. Moje telo pa lahko skupaj z listjem strohni.
TRISTAN: Izolda …
IZOLDA: Zakaj nismo kot drevje? Da bi vsako jesen odvrgli orumenelo življenje in ga spomladi spet obnovili?
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!
Drama je imela pozneje (začasno) naslov Tristan in Izolda. Igra o ljubezni in smrti.