Evald Flisar

Foto: Igor Modic
Avtor je pisatelj, prevajalec, pesnik in dramatik. Ureja slovensko literarno revijo Sodobnost, bil pa je predsednik Društva slovenskih pisateljev in slovenskega centra PEN. Je eden najbolj prevajanih slovenskih avtorjev in prejemnik številnih nagrad.

Več o avtorju

Komedija o koncu sveta (2012)

Komedija o koncu sveta je farsa o farsi, znotraj katere je še ena farsa.

Šakuntala (2012)

"Kako naj ljubezen nadomesti modrost?"

Vzemi me v roke (2011)

Vzemi me v roke je drama o zatonu bralne kulture, o življenju in učenju, o ljubezni in žrtvovanju, o upanju, brezupu in smrti.

Antigona zdaj (2010)

"Vsake toliko časa nas mora kdo spomniti, da so v življenju stvari, ki niso naprodaj."

Alica v nori deželi (2010)

"Sanjal sem, kako lepo je, kadar nimaš izbire."

Akvarij (2007)

"Sovražim vse, kar ima opraviti s svetom, kakršen je postal, ko sem bil pozoren na druge stvari. Dolgočasi me vse, kar je s tem svetom povezano. Drobna veselja in drobne žalosti mojih sorodnikov me dolgočasijo do dna srca. Predvsem pa me dolgočasi vsaka vrsta pogovora, tudi tale s teboj, saj mojim mislim odvzema resnico, resnost in pomen."

Nora Nora (2003)

Kako ljubezni podaljšati rok trajanja ali igra, ki nas razkriva, ko ljubimo, ko sovražimo, ko se predajamo in ko smo izigrani ...

Enajsti planet (1999)

Trije klošarji s svetopisemskimi imeni Peter, Pavel in Magdalena se navdušujejo nad znanstvenofantastično knjigo z naslovom Enajsti planet.

Sončne pege (1998)

Starejša zakonca Matjaž in Vera na božični dan čakata, da se bo zbrala vsa družina in bodo skupaj pojedli slavnostno večerjo. Ne opazita pa, da se je hiši približal Božiček, se pretihotapil skozi okno ter v vino na mizi na skrivaj zlil vsebino svoje malhe.

Poslednja nedolžnost (1996)

Bosna med vojno. V gorski lovski kolibi sta med snežnim metežem ujeta Američana, novinarka Mary in major John.

Stric iz Amerike (1994)

"Strah me je bilo, da me ni dovolj – da bom videti kot prazna vreča. Moral sem se nabasati s starimi časopisi, z izmišljenimi dogodki. Z dosežki, ki jih je Bog namenil drugim, čeprav sem ga lepo prosil, naj se tudi name kdaj spomni."

Kaj pa Leonardo? (1992)

"Trenutni položaj človeka je tak, da sta center za slutenje in center za čutenje zdrsnila iz zavesti v podzavest, tako da se človek povezuje z okoljem samo prek centra za mišljenje, ta center pa označuje z besedico 'jaz'."

Jutri bo lepše (1992)

"Naša edina smer je smer vetra."

Nimfa umre (1989)

Odigrala sta “Ano Karenino” in “Mačko na vroči pločevinasti strehi”. Odigrala sta “Madame Bovary” in “Ljubimca gospe Chatterley”. Izolda je začela zahajati v knjižnico. Tako pogosti so bili njeni obiski, da jo je knjižničar vprašal, ali se je nemara lotila študija primerjalne književnosti! Odigrala sta najmanj sto prizorov iz svetovne klasike; sprva zvesto, potem pa vse manj, kot si je katerega zamislil avtor, in vse bolj, kakor si ga je zamišljala bistra Izolda.

Ukradena hiša (1971)

Mihael Horvat – Miška in njegova žena Ema, člana romske skupnosti, po smrti sorodnice zahtevata svoj delež hiše in posesti, ki jima je bil obljubljen v oporoki.

Kostanjeva krona (1970)

"Povedal ti bom umazano pesmico. Gremo v gozd, reče prvi hudič. Kaj bomo tam, reče drugi hudič. Iskat mojo mater, reče prvi hudič. Kaj bomo z njo, reče drugi hudič. Kušnemo jo do smrti! reče prvi hudič."

Vojaki ob koncu vojne (1970)

V pozni zimi leta 1945, pred prihodom Rdeče armade, je nemška vojska v razsulu. Trije nemški vojaki skupaj z oficirjem Poschem že pol meseca čakajo zabarikadirani v bajti.

Sodniška zgradba (1968)

Sodnik A. F. G. I. pripotuje v novo mesto, kjer je dobil službo v sodniški zgradbi. A tu ga pričaka nekaj zelo nenavadnih stvari.