Ukradena hiša
+ priče, ciganski zbor
odrasli
Sedanja lastnica hiše noče o tem niti slišati in z Romi ne želi imeti nobenega opravka, zato se med njo in nesojenima dedičema večkrat vname prepir in celo pretep.
Miška in Ema se zato odločita, da bosta pravico iskala na sodišču, a tam sodnik ne presodi v njuno korist. Zato se Ema domisli - če jim hiše ne bodo dali, jo bodo pač ukradli! Zbereta sorodnike, da prenesejo opeko, in kmalu hišo na novo zazidajo v romskem naselju.
MIŠKA: Pritožbo? Eh! Gospod sodnik, naj vam povem. Nisem dober za te reči, ker glas se mi trese in v šole nisem hodil, a nekaj reči vam povem. Mi smo cigani. Nismo tako nabrisani, kot so drugi, zato nas pa vsak oslepari. Pravijo, da krademo, to pa ni res, porka fiks — samo to hočemo, kar smo zaslužili. Zdaj pa pravite, da nam hiše ne daste. Njo, babo, boste pustili tam, da se prepeli sama v prostoru, da se prepeli sama v prostoru, ki je zanjo prevelik, mi, cigani, ki nas je sto in sto, pa naprej v mrzlih bajtah! Vi ste sodnik in tukaj je pravica — je to pravica? Eh, porka fiks? Ta hiša je bila naše življenje, da vam povem. Naše sanje, če naj tako rečem — vi ne razumete! Ta hiša je bila nekaj, česar še nismo imeli. Hiša, ne bajta, hiša! Še svojo kri bi dali zanjo. In smo jo dali, štiri leta smo garali za boglonaj. Zdaj pa nam štiristo jurjev ponujate? Bog mi grehe odpusti, če to ni sleparija! Zakaj pa ste proti nam, zato, ker smo cigani? S cigani mislite, lahko počnete, kar hočete? Kam pa naj se pritožimo, kam? A jaz vam povem, pa naj ne zamerijo, kajti sami so me vprašali, kaj želim reči, jaz vam povem — fuj, pa tako sodišče —
ZBOR: Fuj!
EMA: Gremo, kaj čakamo!
ZBOR: Fuj!
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!
Tekst je dosegljiv v Digitalni knjižnici Slovenije.