Enajsti planet

odrasli

Enajsti planet, ki ga opisuje knjiga, naj bi bil prebivališče vesoljcev, ki vsakih nekaj tisoč let obiščejo Zemljo in od tu odpeljejo nekaj po srcu najboljših in po duši najčistejših ljudi.

Trije klošarji se v želji, da bi se rešili vsakdanjega beračenja in iskanja prenočišča, lotijo priprav na vzpostavljanje stika z vesoljci. Najprej jih poskusijo poklicati z mobilnim telefonom, nato pa na papir izrišejo obljubljeni planet ter vesoljsko ladjo, ki jih bo pripeljala do tja.

PETER: (ugasne kasetar, se zamisli) Misliš, da je to greh?

MAGDALENA: Kaj, želeti si kračo?

PETER: Ne, Magdalena. Sanjati o poletu v vesolje. O begu, Magdalena. O begu iz tega ... iz tega ... iz tega ...

MAGDALENA: Kaj pa ves čas počnemo? Bežimo. Med bonkerje, v domišljijo, v norišnico, med klošarje in v vesolje! Ne, Peter. Sanjati o begu ni greh. Na­sprotno. To je vse, kar imamo.

PETER: Vsake toliko časa. Za nekaj časa. To gotovo ni greh. (Pavel izvleče mobitel in začne izbirati številko. Položi si aparat ob uho in posluša. Odmakne ga in odloži. Peter in Magdalena ga gledata.)

PAVEL: »Številka trenutno ni dosegljiva. Prosimo, poskusite kasneje.«

PETER: Kaj si pa klical?

PAVEL: 11 11 11.

PETER: Zakaj?

PAVEL: Da jih vprašam, kdaj gremo.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!