Sodniška zgradba

odrasli

V to mesto avtobus pripelje popolnoma prazen, ker že na prejšnjih postajah vsi potniki izstopijo. Tudi živilski trg je videti zapuščen, na pločniku so smeti, žaluzije na oknih vseh hiš spuščene. Ko prispe do sodniške zgradbe, pa ima ta zvonec postavljen tako visoko, da ga mukoma doseže šele, ko previdno stopi na svoj kovček.

Iz kratkega pogovora s sodnikom Lupo izve, da je imel tudi ta zelo podobno izkušnjo, ko je sam prišel na delo v to sodniško zgradbo - pred desetimi leti.

SODNIK A. F. G. L: Občutek imam, da morajo vsi prebivalci te sodniške zgradbe — vseh sicer še ne poznam — z veliko strpnostjo prenašati določene nenaravne stvari.

SODNIK XYZ: Rekli ste »določene nenaravne stvari«. Mar menite, da so določene stvari v tej zgradbi nenaravne?

SODNIK A. F. G. L: Če sem odkrit, so. Vsekakor pa ste se vsi vi, ki prebivate tu, na stvari že tako navadili, da vam vsaj ne zbujajo več strahu, čeprav bržčas ob njih še zmeraj trpite.

SODNIK XYZ: Pa ne, da vas je ob prihodu v zgradbo karkoli navdalo s strahom?!

SODNIK A. F. G. L: Če sem odkrit, me je. Ko sem bil v veži, sem za hip iz­gubil občutek, da sem na sodišču, kajti prostornost veže, pa mehke preproge po tleh, očitno perzijskega izvora, pa blagodejni hlad, ki je visel v zraku, vse to me je, ne vem zakaj, spomnilo na vežo stare, ugledne univerze.

SODNIK XYZ: Mar hočete reči, da je to nenavadno?

SODNIK A. F. G. L: Vsekakor. Če je človek na sodišču, bi moral imeti ves čas občutek, da je na sodišču. V veži pa je bil ta občutek nemogoč. Kajti stene niso razodevale nič sodniškega; tam bi vendar morale viseti oglasne deske z najrazličnejšimi akti, obvestili, napovedmi! Toda na steni v veži visi samo velika, uokvirjena fotografija tega mesta, s sodniško zgradbo v ospredju. V veži ni nič drugega. Niti vratarnice niti ene same klopi, da bi na njej sedele čakajoče stranke.

SODNIK XYZ: In to vas je navdalo s strahom?

SODNIK A. F G. L: Čudne so se mi zdele markacijske table na hodniku s tremi stopnišči. Na tisti, ki kaže po hodniku levo, piše: Stranišča in sodne dvorane. To se mi zdi rahlo neumno in pobalinsko. Ne vem, zakaj je po­trebno poleg sodnih dvoran omenjati tudi stranišča, oziroma, zakaj so stra­nišča celo pomembnejša od sodnih dvoran. Na tabli, ki kaže po hodniku desno, pa piše: zapori in prostori za služinčad. Zdi se mi nenavadno, da prebiva služinčad poleg zaporov, še bolj neumno pa se mi zdi to označiti, saj služinčad pač točno ve, kje prebiva, stranke pa nimajo s služinčadjo nobenega opravka. Potem pa je označeno celo stopnišče, ki pelje v nad­stropje: stanovanja sodnikov, piše na tabli. Tudi to je nepotrebna označba, saj stranke pač ne zahajajo v stanovanja sodnikov, sodniki sami pa bržčas vedo, kje stanujejo.

SODNIK XYZ: Toda, naj vas vprašam: kako bi nas našli vi, ko bi ne bilo oznake?

SODNIK A. F. G. I: Saj pravim, da so nespametne in čudne vse stvari od prve do zadnje. V veži bi moral biti vratar, ki bi mi pokazal pot. Poleg tega je zdaj dopoldan, čas sodnih obravnav, sodniki bi morali biti v sodnih dvo­ranah. Sodne dvorane pa so, če se ne motim, popolnoma prazne. Niti administracije ni tam, ne žive duše. Če smem biti odkrit, bi rekel, da je v tej sodniški zgradbi nekaj narobe!

SODNIK XYZ (Rahlo potrto): Dragi gospod A. F. G. I., ne vem, kaj naj bi počeli v sodnih dvoranah, ko pa ni tam nikogar.

SODNIK A. F. G. L: Kako — nikogar? Mar hočete reči, da ni obtožencev?

SODNIK XYZ: Tako je, gospod kolega. Ni obtožencev.

SODNIK A. F. G. L: Toda ... ta je pa dobra! Mar v tem mestu nihče ne krade, nihče ne ubija, nihče ne prešuštvuje? Mar nimate policije, da bi iskala prestopnike in zločince?

SODNIK XYZ: Morda so v tem mestu zločinci. Morda je v tem mestu tudi sodišče, kjer jim sodijo. A v to sodniško zgradbo ni še nihče pripeljal nikogar, ki naj bi mu sodili. Kar sem tu, mi še ni bilo naklonjeno, da bi videl obtoženca.

SODNIK A. F. G. I.: Kako dolgo ste tu?

SODNIK XYZ: Dvajset let.

SODNIK A. F. G. L: To je nemogoče. Mar se šalite z menoj? Dvajset let niste sodili nikogar — kaj potem delate v tej zgradbi vsi vi?

SODNIK XYZ: Sodniki smo.

SODNIK A. F. G. L: Toda sodniki ste šele potem, ko koga sodite. Dotlej niste sodniki! Če nikomur ne sodite, kako potem smete prebivati v sodniški zgradbi kot sodniki!

SODNIK XYZ: Dragi kolega, stvari so veliko bolj zapletene, kot si predstav­ljate. Kaj pa naj bi storili po vašem?

SODNIK A. F. G. L: Šli in poiskali zločince. In vsakovrstne prestopnike. In jim sodili. Če pa to ni mogoče, bi morali menjati poklic. Ne morete ostati v poklicu, ki ga z delom ne opravičujete. To je podobno, kot če bi se imeli za ljudi, ne da bi živeli. Vzrok, da ste ljudje, je to, da živite. Tako bi morali biti vzrok za to, da ste sodnik, dejstvo, da sodite!

SODNIK XYZ: Dragi kolega, znašli ste v situaciji, iz katere ne moremo tako zlahka, tako teoretično, kot mislite vi. Po vašem je torej mogoče le dvoje: najti obsojenca ali oditi in menjati poklic!

SODNIK A. F. G. L: Tako je! Najti predvsem obtoženca, vsaj enega obtoženca, kajti sodnik si mora predvsem prizadevati, da ostane sodnik. V tem je vaša moralna rešitev.

SODNIK XYZ: Toda, gospod kolega, vam je znana bistvena lastnost te zgradbe?

SODNIK A. F. G. L: Kaj imate v mislih?

SODNIK XYZ: Iz te zgradbe ni izhoda.

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!

Tekst je dosegljiv v Digitalni knjižnici Slovenije.