Spalnica ali Sveti Jurij ubija zmaja Igra

»Stare vrednote smo ukinili, novih si nismo izmislili.«
Število vlog: 3 (1 ž, 2 m)
ljubezen, ljubezenski trikotnik, partnerski odnosi

IZ UTEMELJITVE NOMINACIJE ZA NAGRADO SLAVKA GRUMA: Danes je ljubezensko razmerje težko definirati. V poplavi raznovrstnih ponudb in želj, ki jih proizvaja potrošniška družba, v mešanju kultur, religij in prepričanj ter sploh v vsem, kar ponuja sodoben prostor, je pojavljanje različnih, alternativnih tipov partnerskih odnosov povsem logična posledica. Tradicionalno pojmovanje ljubezni – monogamna poroka, skupno življenje do smrti in skrb za naraščaj – počasi izginja. Vera in tradicija, ki sta določali to področje, sta se umaknili. Z novo družbo so omejitve odstranjene, nastopila je svoboda ter poudarila pomen individualizma. Svoboda naj bi vodila razmerja med moškimi in ženskami. Posledično sodobni pari obupno iščejo novo formulo, ki bi jim povedala, kako naj ljubijo. Tako kot pravi Vinko Möderndorfer v novi drami Spalnica ali Sveti Jurij ubija zmaja: »Stare vrednote smo ukinili, novih si nismo izmislili.« Dramatik se ukvarja s sodobnim ljubezenskim razmerjem med dolgo poročenim parom in ženinim ljubimcem. Osebe, ujete v ljubezenskem trikotniku, druga drugo dopolnjujejo, a so si hkrati odveč. Ona ljubi in potrebuje oba, a ima lahko le enega. Med njimi poteka psihološka igra čustvene in tudi fizične manipulacije, kjer se nenehno izmenjujejo pozicije moči.
»Veliki finale« spolne združitve med Nikom in Marto, pred katerega nas avtor postavi v uvodnem prizoru, nas napelje na misel, da ljubezen med njima temelji na telesni in erotični združitvi. Niko je v poziciji ljubimca, moškega na drugem mestu, a kljub temu pomemben v Martinem življenju. On si želi zvezo nadgraditi, želi si skupnega življenja in poroke, ona ga hoče obdržati le v vlogi ljubimca, saj svojega moža Jurija noče zapustiti. Niko je zato ljubosumen in nenehno nevrotično dvomi v svoje početje: »Ti je prišlo?«, »Zakaj si sploh z mano?«, »Mogoče si hotela namigniti, da jaz nisem dovolj dober.« ... Marta zvezo ohranja z lažmi ter z nenehnim zapeljevanjem.

Zakonska zveza z Jurijem je zgrajena na principu želje, hrepenenja, pogoj le-te pa je odsotnost. Le kako naj si želimo stvari, ki je vedno na razpolago v neusahljivih količinah. »Polnokrvna ženska sem. Rabim ... Rabim!« Da bi ohranila prvotno strast, živita v ločenih spalnicah. Tovrsten način ljubezni bi lahko opredelili kot trikotniško ljubezen, ki jo po Verhaeghu sestavljajo trije elementi: mi sami, druga oseba in manko kot tak, nekaj, česar se ne da odstraniti, a ga ignoriraš. Bistvo te ljubezni je zajeto v misli: »Osebo moraš zares ljubiti, da jo lahko pustiš na miru.« Pustiti osebo na miru, ne da bi takoj paraliziral njene/njegove želje in hrepenenja s svojimi lastnimi rešitvami in predlogi. Gradita jo dva posameznika, ki imata hkrati lastno življenje in življenje v dvoje. Ampak meja med svobodnim posameznikom in skupnim dogovorom, ki pogojuje medsebojno navezanost, je zelo tanka. Marta jo z Nikom prekorači in Jurij začuti, da mu Marta uhaja: »Za ljubezen sta potrebna dva. In nihče ne more nikogar prisiliti ... To vem. Ne ljubiš me več.«  

Marta svoj manko dopolnjuje s seksualnimi užitki, ki pa niso le muhavost naveličane, zdolgočasene gospe. Njena sla sega dlje, v njeno nezmožnost rojevanja otrok, neizpolnitev ženske kot matere: »Hotela sem imeti otroka. Na vsak način. Takoj.« »Hektolitri sperme so stekli vame! Pa nič.« Največja strast v življenju je strast po kontinuiteti, bojimo se minljivosti, življenje nam izpolnjujejo produkti, ki živijo še po naši smrti. Jurij piše knjige, a kaj ostane njej, jalovi tajnici brez otrok, ki bi ohranjali spomin nanjo. Ostaja ji erotika, ki po Bataillovi definiciji »potrjuje življenje, celo v smrti«. Imela je veliko ljubimcev, pa so ji vsi pomenili le semenodajalce, objekte potešitve, a Niko ji pomeni več. Je ljubimec in otrok hkrati. »Lahko bi bil moj sin.« Vanjo je slepo zaljubljen, zato je zanj najboljša, on izboljšuje njeno samopodobo, saj sebe ljubimo in sovražimo v odsevu drugega. Izpolnjuje jo, ob njem se počuti srečna, zato ga potrebuje. Vendar s tem prekorači mejo tihega dogovora s svojim možem. »Ampak, zdaj si prekršila pravilo, ljubica ... Najino nenapisano pravilo. (prizadeto) Zares si se zaljubila.«

Izkaže se, da je tudi Niko le eno od orodij v njuni igri ljubezni, igri z nenapisanimi pravili, ki sta si jih sama določila. Nekdaj so bili vsi seksologi s Freudom na čelu prepričani, da njihove želje ovirajo zunanje prepovedi, ki jim jih vsiljujeta družina ali družba, ter da so to vzroki za seksualne frustracije. A svobodna družba je razbila omejitve in ponudila človeku odločitev. Pravila igre si zdaj določamo sami. V vlogo Mefista je postavljen človek sam. Jurij je Mefisto v odnosu do Marte. Prav tako kot Faust, ki s pomočjo Mefista Marjetko zapelje z dragoceno skrinjico, polno bogatega lišpa, je Jurij Marto priklenil nase z materialnimi dobrinami. »Prodala sem se. Dušo sem prodala za lagodno življenje.« Medtem, ko Marjetka v dvoboju s hudičem zmaga – Marjetka noče biti rešena s hudičevo pomočjo, zato sicer telesno umre, a je kljub detomoru poveličana – Marta ostane pri Juriju ter še naprej igra njuno igrico ljubezni. »Vsak par se slej ko prej spremeni v to igrico. Skrivnost zakonske ljubezni je najbrž v tem, da si kar naprej prodajamo svoje umazane duše.« (Tereza Gregorič)

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!