Camera obscura Velika pustna enodejanka

Leto nastanka: 1988
"Tako se neke pustne noči, vsi ti ljudje po 'naključju' usode, srečajo v nekem napol dograjenem stanovanju - in tako se prične ta zgodba, ki se mora pred nami odviti v enem gledališkem zamahu, z vsemi vzponi in padci - kot je pač značilno za takšne pustne, nepredvidljive in popolnoma pijanske noči."
Število vlog: 6 (1 ž, 5 m)
nasilje, laž in resnica, iluzija

Na pustni večer se v skoraj prazno stanovanje zatečejo Jana, Dušan in Berlinčan Erhard Piler. V stanovanju v še nedokončanem bloku želijo nadaljevati s pustno zabavo. Ko jim zmanjka pijače, se Jana ponudi, da bo šla ponjo v bližnji lokal. Vrne se v spremstvu treh zamaskiranih mladeničev. Zabava se nadaljuje, vendar že kmalu uide izpod nadzora, saj želijo mladi moški gostitelje - predvsem faliranega pisatelja oz. gledališčnika Dušana - prepričati, da človek nikoli ne more biti prepričan, ali je nekaj resnica ali zgolj iluzija. Razigrano vzdušje, ki je vladalo na začetku zabave, se spremeni v grozo.

JANA: Bravo, bravo! Spet ste nas.

DUŠAN: Madona, fantje!

ERHARD: (nem) Krasno, čestitam.

(Erhard takoj zakorači proti fantoma in ju ves vzhičen objema.)

VALTER: (skromno) Štos mora bit. Vsak zna najbolje tisto, kar je v resnici v njem samem. Saj ste mislili tako?

DUŠAN: (vzhičen in zmeden) Kaj?

VALTER: Ko ste govorili o Milerju.

DUŠAN: Ja, ja. Krasno, res krasno. Vidiš, še en dokaz kako je resničnost neprestano na meji fikcije. Niti za hip ne moreš vedet kje za gotovo si.

VALTER: Ampak to s pištolo, je bilo pa dobro?!

(Dušan pograbi pištolo in jo gleda čisto od blizu.)

DUŠAN: Kako je videz lahko popolnoma neresničen.

VALTER: Slepi naboji! Ko se pust praznuje mora pokat, a ne!

DUŠAN: Ja, tako resnična potegavščina. Tako resnična navidezna smrt. Gledališče!

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!