Camera obscura Velika pustna enodejanka
odrasli
Na pustni večer se v skoraj prazno stanovanje zatečejo Jana, Dušan in Berlinčan Erhard Piler. V stanovanju v še nedokončanem bloku želijo nadaljevati s pustno zabavo. Ko jim zmanjka pijače, se Jana ponudi, da bo šla ponjo v bližnji lokal. Vrne se v spremstvu treh zamaskiranih mladeničev. Zabava se nadaljuje, vendar že kmalu uide izpod nadzora, saj želijo mladi moški gostitelje - predvsem faliranega pisatelja oz. gledališčnika Dušana - prepričati, da človek nikoli ne more biti prepričan, ali je nekaj resnica ali zgolj iluzija. Razigrano vzdušje, ki je vladalo na začetku zabave, se spremeni v grozo.
JANA: Bravo, bravo! Spet ste nas.
DUŠAN: Madona, fantje!
ERHARD: (nem) Krasno, čestitam.
(Erhard takoj zakorači proti fantoma in ju ves vzhičen objema.)
VALTER: (skromno) Štos mora bit. Vsak zna najbolje tisto, kar je v resnici v njem samem. Saj ste mislili tako?
DUŠAN: (vzhičen in zmeden) Kaj?
VALTER: Ko ste govorili o Millerju.
DUŠAN: Ja, ja. Krasno, res krasno. Vidiš, še en dokaz kako je resničnost neprestano na meji fikcije. Niti za hip ne moreš vedet kje za gotovo si.
VALTER: Ampak to s pištolo, je bilo pa dobro?!
(Dušan pograbi pištolo in jo gleda čisto od blizu.)
DUŠAN: Kako je videz lahko popolnoma neresničen.
VALTER: Slepi naboji! Ko se pust praznuje mora pokat, a ne!
DUŠAN: Ja, tako resnična potegavščina. Tako resnična navidezna smrt. Gledališče!
Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!