Vinko Möderndorfer    

Psi lajajo

Leto nastanka: 2015
Zgodovinska igra v verzih in prozi
Število vlog: 11 (2 ž, 9 m)

+ vojska

odrasli

drama
medbesedilne reference, politika, aktualna družbena slika sveta, poezija

Nad deželo se zgrnejo vse mogoče nesreče. Vojvoda je prepričan, da je treba samo poiskati krivca za to stanje, in vse bo mogoče spet urediti. Za iskanje krivca zadolži svojo grdo hčer, ki pa v zameno želi nazaj knjige in možnost potovanj. Vojvodova druga hči, ki je lepotica, se zaljubi v pesnika in od njega zahteva, da ubije očeta, saj želi sama prevzeti vodenje države. V spopadu pred mestom obe hčeri izgubita življenje, pesnik pa je odločen, da bo vojvodo razkrinkal kot krivca za njuno smrt.

LEPA HČI: Imel boš plačo. Pesnik s plačo boš.

In s palačo. Vojvodsko.

PESNIK: Jaz sem najrajši vojvoda tvojega telesa, lepa hči.

LEPA HČI: To si že.

PESNIK: In pa vojvoda svoje svobodne pesmi.

LEPA HČI: Urejeno. Ko odstraniva očeta in prevzamem

deželo, boš moj osebni svobodni pesnik.

PESNIK: Ne morem. Ne smem. Pesem ni svobodna,

če je v službi oblasti. Pesnik je zato na svetu,

da je vedno malo slabe volje, da vedno laja na kralja,

na vladarja, na vojvodo. Pa tudi v luno.

LEPA HČI: Saj boš lahko. Tudi v luno.

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!

Ste napisali dramski tekst in želite, da bi bil dostopen prek portala sigledal.org?

Pošlji svoj tekst

Nagrade, nominacije, izbori in priporočila

Nominacija za nagrado Slavka Gruma

Groteskna igra o večnih mehanizmih oblasti se že na samem začetku sklicuje po eni strani na Jarryjevega Kralja Ubuja, po drugi pa na legendo o kralju Matjažu. Ta, na pol irealni svet zelo natančno pokaže naravo današnjega sveta, v katerem se na videz vse venomer spreminja, v resnici pa ostaja vedno enako. Kot pravi znani pregovor, pri katerem si je avtor izposodil naslov: "Psi lajajo, karavana pa gre naprej." Vojvoda svojo načeto in izstradano državo rešuje z iskanjem grešnega kozla, menjavami ministrov itd., ki pa v resnici ne spremenijo ničesar. V tej nemogoči situaciji se kaže kot edina možnost rešitve razmišljujoči človek, nekdanji pesnik, ki pa mu že dolga leta ne tiskajo pesmi, saj so knjige prepovedane. Še več, po vseh teh letih mu ljudje ne bi več verjeli, tudi če bi zastavil svojo besedo. Na teh razmerjih pa avtor zgradi prepričljivo in napeto dogajanje, ki skuša v prvi vrsti pojasniti, zakaj smo padli v to stanje radikalne apatije, v kateri smo žrtve številnih družbenih fantazem. Je to morda hedonizem in obsedenost z lepoto Lepe hčere, intelektualni snobizem Grde hčere ali oportunizem ministrov in Prisluškovalca in Prisluškovalčevega sina?

2016

Drugi teksti avtorja