Sestre

Leto nastanka: 2017
Kriminalna drama o zelo intimnih rečeh
Število vlog: 4 (4 ž)
družina, otroštvo, prepir, prijateljstvo, smrt

IZ UTEMELJITVE NOMINACIJE ZA NAGRADO SLAVKA GRUMA: V kriminalni drami o zelo intimnih rečeh tri sestre pospravljajo stanovanje pokojne mame. Črne vreče za smeti, s katerimi se sorojenke lotevajo zadane naloge, se polnijo s predmeti, ozračje pa s spomini in dolgo potlačenimi zamerami. Različni predmeti iz zapuščine razkrivajo medsebojno ljubosumje, otroške zamere, ki še vedno obvladujejo odnose tudi v odrasli dobi, zasvetlika pa se tudi otroška naivnost brez prihodnosti. Razkrivanje preteklih zamer zastane zgolj zaradi soočenja z neznanim predmetom – barvno kričečimi dvodelnimi kopalkami. Vdor neznanega antagonistično nastrojeno sestrsko fronto za trenutek poenoti proti skupnemu sovražniku, toda nedvoumno razkritje družinskih skrivnosti jih dokončno postavi na nasprotne bregove. Kljub morbidnim okoliščinam dogajanje v drami prepričljivo prehaja med trenutki naivne otroške fascinacije in iskrene sestrske ljubezni do nespravljivega sovraštva z vsemi odtenki navezanosti, prijateljstva, ljubezni, nezadovoljstva, razočaranja in jeze. Dialog je dinamičen – kratke, hitro izmenjujoče se replike so zapolnjene s premolki, čustveno težkimi tišinami, poglobljene z monologi. Dramska napetost tako ne temelji zgolj na vsebini, temveč tudi na spremembah tempa in ritma govora. Ob komorni, zgolj ženski zasedbi različnih generacij besedilo odpira možnosti igralskim bravuram. Trdna struktura nominiranega dramskega besedila omogoča dinamične ustvarjalne poti, široka paleta čustvovanja v na videz vsakdanjih situacijah pa ponuja bodočim gledališkim ustvarjalcem možnosti raznolikih interpretacij.

DANA: Nisem je videla.

BARBARA: Kaj?

DANA: Ko sem prišla, so jo že odpeljali.

KATARINA: Rekla si …

DANA: Pa je nisem.

BARBARA: Kdo jo je odpeljal?

DANA: Ne vem. Sosedje. Zdravnik. Ljudje iz pogrebnega zavoda. Kaj vem … Nisem prišla takoj, ko so me poklicali.

KATARINA: Ko si mi telefonirala, si rekla, da si ob njej, v spalnici. Da mamica leži na postelji.

BARBARA: Mrtva.

DANA: Ni bilo res.

BARBARA: Pa potem? Si jo šla pogledat vsaj potem?

DANA: Rekli so, da lahko pridem ... Nisem šla.

BARBARA: Se pravi, da nobena od nas ni videla njenega trupla.

KATARINA: Videli smo žaro.

BARBARA: Žara je pepel.

Na spletu dostopen tekst

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!