Akvarij

odrasli

Konrad, mojster verbalnega nasilja in nekdanji oportunist z avtokratskimi nagnjenji, se umakne v izgnanstvo v lastni hiši, dejansko pa pušča vrata odklenjena, saj potrebuje družbo in upa, da ga bo nekaj potegnilo nazaj v središče dogajanja. Njegova obsedenost s filmom Casablanca, ki ga gleda vedno znova in znova, izhaja iz občutka, da mesto Casablanca v filmu spominja na njegov akvarij, v katerem kot počasi gnijoča riba nima ničesar, kar bi lahko zamenjal za prepustnico za dostop do odprtega morja. Občutek, da še vedno nadzira stvari, se mu izmakne šele s prihodom nekdanjega sošolca, ki Konradu razkrije, da je Konrad resnični oče njegovemu vnuku in da bi ga vnuk rad srečal za svoj rojstni dan. Otrokova iskrenost in obljuba čiste nedolžnosti ga zapeljeta v upanje, da lahko vendarle zapusti Casablanco.

MIKLAVŽ: Verjetno sploh ne veš, kako trpim, ko te vidim takega. In našo družino. Kaj je nastalo iz nje.

KONRAD: (po premoru, tiho) Mi lahko nekaj zaupaš? Kakšen občutek je to? Trpljenje. Opiši mi ga.

MIKLAVŽ: Se norčuješ iz mene?

KONRAD: Zakaj ne moreš v mojih besedah videti samo tistega, kar skušam z njimi izraziti? Povedal si mi, iskreno, da trpiš. In jaz sem te prosil, enako iskreno, da mi opišeš nekaj, česar ne občutim več. Že nekaj let. Odvadil sem se. Tako kot kajenja.

MIKLAVŽ: Ga nič ne pogrešaš?

KONRAD: Kajenja ne, trpljenje pa dostikrat. Ne zaradi trpljenja samega, ampak zaradi smeha. Ko sem še znal trpeti, sem se znal smejati bolj polno. Nekako, kot bi se reklo, iz srca. Zdaj pa moj smeh zveni nekam, kaj pa vem ...

MIKLAVŽ: Votlo?

KONRAD: Recimo.

MIKLAVŽ: In to te moti.

KONRAD: Nekoliko. Ne vem, zakaj bi se sploh še smejal. In če se ne morem niti smejati, kaj mi sploh še ostane?

MIKLAVŽ: Če želiš ponovno trpeti, ti lahko pomagam. Lahko ti povem nekaj, česar ne veš.

KONRAD: To ti absolutno prepovedujem. Vem, da nosiš v sebi neizživete teroristične težnje, ampak prosim te, ne vdiraj v mojo nevednost z informacijami, ki so v vsakem primeru zanimivejše zate kot zame.

MIKLAVŽ: Imam informacijo, ob kateri bi tvoje truplo vsaj trznilo, če ne oživelo.

KONRAD: In posredoval bi mi jo z največjim užitkom, kot razodeva tvoj škodoželjni izraz. Zadrži jo zase, za danes imam dovolj. (Pogleda na uro.) “Koliko je čas? Nemogoče! Štiri čas? Tak velik čas?” Citat iz Casablance.

MIKLAVŽ: Vseeno ti bom povedal ...

Pred kakršnokoli uporabo tega avtorskega dela se seznanite z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah in ga upoštevajte!